Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
9°C
JUTRI
22°C
8°C
Oceni objavo

Puntarsko leto

Razmere so bile težke, cesarstvo si je izmišljalo vedno nove davke. Tolminskim kmetom je zavrelo večkrat, a tako kot leta 1713 še nikoli dotlej. Bremenili so jih novi davki na meso, vino in pijačo, pestile so jih hude naravne nesreče, živinska kuga jim je pobirala govedo in prav tisto leto jim je preobilno deževje napovedovalo še eno slabo letino.

A bolj kot to jih je v resnici pestil goriški izterjevalec davkov Jakob Bandel. Pobiral je več, kot je država hotela in na račun kmetov bogatel. Z upornimi tolminskimi kmeti, ki davkov niso hoteli več plačevati, se je želel pozabavati tako, da je dal nekaj Tolmincev zapreti v Gorico. Mislil je, da jih bo „spametoval“, v resnici pa je sprožil največji upor tolminskih kmetov in zadnji veliki kmečki punt na Slovenskem. 27. marca je proti Gorici krenilo 500 Tolmincev, ki so želeli osvoboditi svoje rojake. Naslednji dan jih je na goriškem trgu protestiralo že 6000, tretji dan pa več tisoč upornikov napadlo mitnico v Kobaridu, Kanalu in Ročinju. Tolminski kmečki punt se je hitro razširil na vso Goriško in del Kranjske in šele po nekaj mesecih je uspelo grofu Strassoldu s pomočjo nemških in hrvaških vojakov upor zatreti. Kmetje so padli v še večji jarem kot dotlej in tolminski odpor proti gospodi se je začel skozi desetletja in stoletja počasi spreminjati v odpor proti potujčevanju.

Poti tolminskih kmetov do cesarja v Gorici so vodile tudi skozi naše kraje. Veliki tolminski punt z njimi povezujejo vsaj tri zgodbe.

Prva je zgodba Ivana Gradnika. V resnici Ivana Miklavčiča, Ročinjca in vodje tolminskega punta. Rodil se je v Ročinju 4. januarja 1680. Bil naj bi sin gostilničarja, poklicni vojak in korporal (desetnik) pri deželnih brambovcih. V literarnih delih Ivana Preglja in Franceta Bevka, ki se opirajo zgodovinskih dogodkov, velja za idejnega očeta kmečkega upora, ki je skupaj z drugimi somišljeniki krožil po deželi in vnemal srca k uporu. Vedno je bil na čelu kmetov. Po zatrtju upora se je nekaj časa izmikal oblastem, a so ga po vsej verjetnosti ujeli nekje na Kranjskem januarja 1714. Sodili so mu v Gorici in ga skupaj z ostalimi voditelji obsodili na smrt. Obglavili in razčetverili so ga 20. aprila 1714 na goriškem travniku. Pri pokopališču v Ročinju ima danes spomenik, po njem se je poimenovala znamenita Gradnikova brigada.

Druga zgodba pripoveduje o strahu kanalskih in ročinjskih mitničarjev, ki so na križiščih prometnih cest terjali davščino od trgovcev. Ob prvem pohodu proti Gorici so tolminski kmetje strah v kosti pognali kanalskemu mitničarju in od njega zahtevali vina in povračilo zaplenjenega tihotapskega blaga. Čez dva dni so napadli mitnico v Ročinju in Kanalu. Ročinjski mitničar se je tedaj pred uporniki skril v Gorico k jezuitom, goriški oblastniki pa so na Dunaj poročali o upornih Kanalcih. Da so povzročitelji nemirov Tolminci, jim je bilo jasno, a da kaj takega tega niso pričakovali od Kanalcev, ki da so bili s silo postali uporniki in da so se celo nameravali Tolmincem upreti, sedaj pa da so se pokazali kot pravi uporniki.

In tretja je Matkova Tina. Literarno delo Ivana Preglja. Čeprav gre za preplet zgodovinskih dejstev s pisateljevo domišljijo, je prav Matkova Tina tista, ki je tolminski punt najmočneje povezala z našimi kraji in s pretresljivo zgodbo o kmečkem dekletu, ki roma na usmrtitev svojega zaročenca in očeta njenega še nerojenega otroka, pripomogla, da o ročinjskem polju vedo tudi Štajerci, Dolenjci, Prekmurci ... V Gorico jo vodi želja, da bi še enkrat pred smrtjo videla svojega ženina Ivana Gradnika, vzela v naročje njegovo glavo in jo poljubila. Z neizpolnjenimi željami se vrača proti domu, ko jo na ročinjskem klancu telo opozori, da prihaja novo življenje. Njeno pa pod cvetočo češnjo na ročinjskem polju in s pogledom na cerkvico Marije Snežnice nad Avčami počasi odhaja.

In potem je tu zgodba današnjega dne, 300 let potem. Ni kaj bistveno boljša. Na račun revnih bogatijo novodobni cesarji. Dela ni ali pa je tako malo cenjeno, da od njega mnogi ne morejo dostojno (pre)živeti. Medtem država z našimi davki rešuje banke, v njih pa si kupujejo luksuzne avtomobile. Pravijo, da jim pritičejo. Tako kot je nekoč udobje pripadalo le cesarju. A na ulice v Posočju in v Kanalu vendarle nismo šli. Imamo morebiti resnejše skrbi ali pa še vedno dovolj klenosti, vztrajnosti in trme, da se nam zdi, da to še ne more biti dno? Kdo ve? Tolminci pravijo, da imajo puntarski duh še vedno v sebi. A da ga ne kažejo na ulici, ampak ga vsakodnevno živijo, če hočejo preživeti. Kaj pa mi? Razmišljajte, pišite, povejte. O puntarskem duhu v dolini bomo namreč razmišljali v vseh letošnjih številkah Mosta.

                                                                                                                                                Nataša Bucik Ozebek

Oglejte si tudi