Besedilo: Marta Bitežnik 

Pred dvema letoma so prvič zasvetile lučke na lipi sredi vasi. Razveselile niso samo vaščanov, temveč tudi udeležence nočnega pohoda Kanal–Deskle, ki so se pri lipi ustavili in popili topel čaj. Tako je bilo tudi letos. Skupina vaščanov pa je že dolgo prej snovala, premlevala, načrtovala, kako bi to izvedli, in od besed so prešli k dejanjem. Damjan je naredil zvezdo repatico, Bruno je postavil »rušt«, kajti lipa je zrasla visoko in ni preprosto brez dvigala obesiti toliko lučk. Tudi drugi so priskočili na pomoč in v soboto, 19. decembra, naj bi vaški otroci prižgali lučke. Ko se je stemnilo, smo se sredi vasi začeli zbirati mladi in stari. Mize z dobrotami pridnih gospodinj so že bile postavljene. Tomaž je pozdravil vse prisotne, se zahvalil krajevni skupnosti za nabavo dodatnih lučk in vsem, ki so se trudili pri pripravi tega veselega dogodka. Nato je pozval vse otroke, naj pomagajo vleči vrv. Otroci so vlekli in vlekli, odrasli smo jih spodbujali, še naprej so vlekli in – izza zidu se je prikazal Božiček s svetilko v roki ter se vzpenjal po vrvi proti lipi. Otroci so mu še naprej pomagali ter pridno vlekli vrv. Ko je prišel do prve veje, je drevo zažarelo, stotero belih in pisanih lučk se je prižgalo, zaslišali so se vriski veselja, navdušenje je bilo popolno. Ko je nebo razsvetlil še ognjemet, niso žarele le lučke na drevesu, ampak tudi iskrice v očeh naših najmlajših.

Iz velikih loncev se je kadilo, zadišali so klobase in kuhano vino. Okrepčali smo se in si v sproščenem razpoloženju povedali to in ono. Otroci so bili razigrani in navdušeni, da se lahko tudi po temi lovijo po vasi. Prijetno je bilo vsem in ni bilo treba dosti, da se je zaslišalo še veselo petje. Švedske bakle so nas grele, da smo lahko vztrajali več ur pod najlepše okrašenim drevesom daleč naokoli.

Na sveti večer po polnočni maši smo se spet zbrali sredi vasi ter si ob kuhanem vinu in toplem čaju voščili in prijetno poklepetali.