Ipavčeva avtoštoparska saga se je začela leta 1984 s koncertom glasbene skupine Queen v Milanu. Na pot iz Kanala se je podal z dvignjenim palcem. Po koncertu ga ni bilo domov, odpravil se je naprej v Francijo na trgatev, da bi kaj zaslužil in se obenem učil jezika, končal pa med pomarančami v Španiji. Na svoji prvi avtoštoparski poti je bil polnih pet mesecev. Dovolj, da ga je avtoštop povsem zasvojil in nikoli zares izpustil iz rok. Tudi ko je bil župan ali direktor podjetja, je marsikateri petek kravato in belo srajco zamenjal za popotniška oblačila in se za konec tedna odpravil v katero od evropskih držav. „V nekem obdobju sem celo mislil, da sem dejansko popotnik, ki se le preoblači v župana ali direktorja,“ se smeje.
In po vseh teh letih ima v knjigi kaj povedati. Od tega, kako so mu ustavljali kamionarji, traktoristi, vozniki reševalnih vozil, smetarji, celo voznik pogrebnega vozila in kolesar pa do najhitrejšega voznika, ki je po cesti drvel z 280 kilometri na uro. Če bi že moral izbirati najlepše med vsemi 6000 in več vozili, ki so mu ustavila, bi izbral belega rolls – roycea letnik 1958. Z njim mu je v Salzburgu ustavil mladi Iranec. Tudi Nemke in njenega dvotaktnega trabanta še ni pozabil. Ob tem so se mu seveda dogajali tudi nenavadni šoferji, eden je vozil miže, drugi s pištolo za pasom… „Kakšno nelagodje je že bilo kdaj, nikoli pa nisem niti ene same sekunde obžaloval, da sem šel na pot,“ prizna.
Zadnja štoparska prigoda ga veže z nesrečno Ukrajino. Lani je tja odštopal trikrat in razume, zakaj so ljudje nezadovoljni. „Meja je zaprta, za pot v Evropsko unijo čakajo po 12 ur, ne želijo si takšnega življenja, želijo si razvoja, želijo si v Evropo,“ pravi. Med najboljše države za štopanje uvršča Irsko, Veliko Britanijo, Nemčijo in Romunijo, najbolj neradi pa razen Fincev ustavljajo Skandinavci. Njegova „romarska“ pot ga pogosto vodi na Nizozemsko in v Amsterdam. Zakaj? „Ker je od slovenske do nizozemske meje natančno tisoč kilometrov, poleg tega je Nizozemska nadvse hvaležen cilj. Delati moraš res velike napake, da v 24 urah ne prispeš tja,“ pravi. Res samo to? „Da“ pravi Ipavec, “štopam skoraj izključno zaradi štopanja samega. Pomembnejša kot cilj se mi zdi pot. Na njej tekmujem sam s sabo, s časom.“
Ko so se njegovemu podjetju Eurokabel v Ligu začeli pisati težki časi, je spisal ničkoliko prošenj državi, ministrstvom in občini, odgovora ni bilo. „Sedaj ugotavljam, da je bilo vse to zaman. Na koncu sem moral napisati knjigo in se krize lotiti na inovativen način,“ pravi. „Vse skupaj je ena velika borba. Tako kot greš sredi Nemčije ali Romunije sredi noči in v ledu štopat, je borba tudi v poslu. Potovanja so mi dala to, da se znam boriti. Vem, da je nekje izhod. Nek nemški avtoštopar je nekoč zapisal, da je slišal veliko zgodb o tem, koliko časa je nekdo nekje štopal, še nobene zgodbe pa ni zasledil, da bi nekdo tam tudi obstal. To je tudi nauk za življenje, vedno je izhod,“ pravi Ipavec. Knjigo je namreč napisal tudi z željo, da bi lahko z njenim izkupičkom poplačal dolgove in znova oživil podjetje v Ligu.
Knjigo Mirana Ipavca Avtoštoparske zgodbe – moja prva svetlobna sekunda je moč kupiti v slaščičarni Rafaelo v Kanalu, bifeju Tanja v Desklah ali na spletni strani www.autostop.si.
30 let avtoštopa v številkah:
-
število preštopanih kilometrov: 305.350 kilometrov
-
število obiskanih evropskih držav: 38
-
najdaljše potovanje: 9200 kilometrov (do Nordkappa)
-
najhitrejša vožnja: 280 km/h, audi, Nemčija
-
največ preštopanih kilometrov v enem dnevu: 1800 (Jesenice – Amsterdam – Würzburg)
-
najdaljša atoštoparska odprava: leto 1984, pet mesecev, Kanal – Milano – Francija - Španija
-
nikoli preštopana pot: od Kanala do slovenske Obale
