"Če človek obupa, nikoli ne bo vedel, kam bi lahko prišel"

Ročinj – Andreja Melink se je lansko jesen kot dijakinja predšolske vzgoje na Srednji šoli Vena Pilona v Ajdovščini veselila najboljšega rezultata na poklicni maturi. Bila je zlata maturantka, letos je že študentka Pedagoške fakultete v Kopru. Izbrala si je povsem novo študijsko smer izobraževalnih ved. Ima jasne cilje, ne tuhta in ne izbira, ampak jih postopoma uresničuje. Da bo delala v pedagoškem poklicu, ve že od petega razreda osnovne šole.

Uspeha na maturi ni pričakovala. „Seveda sem se trudila za najboljše, a mi prvič ni uspelo,“ prizna. Da je punca vztrajna in do sebe zelo zahtevna, potrjuje tudi dejstvo, da je sredi počitnic šla višat štirico v matematiki. „Matematiko sem pisala štiri in nisem bila zadovoljna. Jeseni sem šla poskusit zvišat oceno in uspelo mi je,“ je še danes vesela za nekaj žrtvovanih počitniških dni in se pridružila ostalim lanskoletnim 158 zlatim maturantom poklicne mature v Sloveniji. „Če človek obupa, nikoli ne bo vedel, kam bi lahko prišel,“ pravi in s tem potrdi, da ji vztrajnosti ne manjka. Brez slednje tudi rezultatov ne bi bilo, pravi.

Srednja vzgojiteljska šola ji je bila všeč in ji ni povzročala preglavic, a je ob praksi spoznala, da bi se raje kot najmlajšim posvečala malce starejšim otrokom. Zanimata jo pedagogika in psihologija, v prihodnje se vidi v šolstvu. Ne v znanstveni fantastiki ampak v uporabnem delu. „Sedaj je denimo toliko novih sodobnih pristopov, ki jih učitelji niti ne poznajo še in se jih bojijo uporabljati, pa so koristni,“ razloži.

Po petih mesecih so prvi študentski vtisi „super“: „Imeli smo že prakso in ta me je še bolj pritegnila.“ Otroke je spoznavala na osnovni šli v Kanalu pod mentorstvom pedagoginje, pritegnilo jo je delo z otroci, ki zaradi učnih težav ali težav s sluhom in z govorom potrebujejo nekoliko več in drugačne pomoči. Pa so se otroci od njenih osnovnošolskih let do danes kaj spremenili? „Odvisno,“ pravi. „Imam izkušnjo, ko so bili devetošolci izjemno pridni in disciplinirani pri matematiki, osnovnošolci pri glasbi pa …. Ampak, če prav pomislim, tudi mi pri glasbi nismo bili ravno najbolj blesteči. No ja, če je kdo prišel v razred, smo se pa vseeno malo bolj potrudili,“ se smeje. In že razmišlja, kako bi jih sama s pedagoškimi, psihološkimi in didaktičnimi prijemi bolje krotila.

Andreja Melink Foto: Nataša Bucik Ozebek

Večina dijakov v zadnjih letnikih se ta hip odloča, kje bo naslednje leto grela študijske stole. Tistim, ki se še niso odločili, zlata maturantka svetuje, naj se odločajo s srcem in v skladu z željami. „Dokler je želja, se da prenašati tudi manj priljubljene učitelje in profesorje,“ je prepričana. Doslej je vse izpite naredila. Z oceno enega prvih pa tudi tokrat ni zadovoljna in zato ima avgust zopet rezerviran za višanje ocene.

Njene želje ne ostajajo le pri dodiplomskem študiju, za prihodnost in službo se ne boji. „Bomo dobili pa kaj drugega,“ odreže in doda, da „tudi plačilo ni vse in ne odtehta vsega. S službo moraš biti zadovoljen."