Srednja vzgojiteljska šola ji je bila všeč in ji ni povzročala preglavic, a je ob praksi spoznala, da bi se raje kot najmlajšim posvečala malce starejšim otrokom. Zanimata jo pedagogika in psihologija, v prihodnje se vidi v šolstvu. Ne v znanstveni fantastiki ampak v uporabnem delu. „Sedaj je denimo toliko novih sodobnih pristopov, ki jih učitelji niti ne poznajo še in se jih bojijo uporabljati, pa so koristni,“ razloži.
Po petih mesecih so prvi študentski vtisi „super“: „Imeli smo že prakso in ta me je še bolj pritegnila.“ Otroke je spoznavala na osnovni šli v Kanalu pod mentorstvom pedagoginje, pritegnilo jo je delo z otroci, ki zaradi učnih težav ali težav s sluhom in z govorom potrebujejo nekoliko več in drugačne pomoči. Pa so se otroci od njenih osnovnošolskih let do danes kaj spremenili? „Odvisno,“ pravi. „Imam izkušnjo, ko so bili devetošolci izjemno pridni in disciplinirani pri matematiki, osnovnošolci pri glasbi pa …. Ampak, če prav pomislim, tudi mi pri glasbi nismo bili ravno najbolj blesteči. No ja, če je kdo prišel v razred, smo se pa vseeno malo bolj potrudili,“ se smeje. In že razmišlja, kako bi jih sama s pedagoškimi, psihološkimi in didaktičnimi prijemi bolje krotila.
Večina dijakov v zadnjih letnikih se ta hip odloča, kje bo naslednje leto grela študijske stole. Tistim, ki se še niso odločili, zlata maturantka svetuje, naj se odločajo s srcem in v skladu z željami. „Dokler je želja, se da prenašati tudi manj priljubljene učitelje in profesorje,“ je prepričana. Doslej je vse izpite naredila. Z oceno enega prvih pa tudi tokrat ni zadovoljna in zato ima avgust zopet rezerviran za višanje ocene.
Njene želje ne ostajajo le pri dodiplomskem študiju, za prihodnost in službo se ne boji. „Bomo dobili pa kaj drugega,“ odreže in doda, da „tudi plačilo ni vse in ne odtehta vsega. S službo moraš biti zadovoljen."