Za naše kraje je bil to čas napredka, ko so ljudje obnavljali hiše, nakupovali orodja in gradili vodovode. V vasi so zašle prve mlatilnice in še kaj.

V ta čas sodi tudi gradnja šole v Šeberjaku. Lepa, iz kamna grajena je vrata učenosti odprla 1911. leta. Zgradil jo je Anton Žnidarčič Šeberjak na svojem zemljišču, z lastnimi stroški. Šeberjak je bil odprtega duha, poln naprednih idej, nadvse rad pa je gradil. Hišo je obnovil v eno najlepših domačij daleč naokoli. Da mu ni bilo potrebno prevažati sena v Šeberjak, je na senožeti vrh hriba zgradil hlev za živino.

V šolo v Šeberjaku so hodili otroci iz Britofa, Filijev, Kračic, Markičev, Šeberjaka, Bajtov, Ukanj in Brn'ka ob Idriji. Delovala je od 1911. leta do 1. svetovne vojne. Med vojno so bila šolska vrata zaprta, takoj po vojni je spet začel pouk. Do leta 1926 je pouk potekal v slovenskem jeziku, nato pa se je začelo poitalijančevanje ne samo za šolarje, pač pa tudi za odraslo mladino z ustanovitvijo italijanske večerne šole, ki je ravno tako delovala v Šeberjaku.

Od leta 1943 do priključitve Slovenskega Primorja k Jugoslaviji leta 1947 je v njej delovala partizanska šola. Potem so se šolska vrata v Šeberjaku za vedno zaprla. Šole ni več, pa tudi vasi Šeberjak ni več. Oboje prerašča bršljan, ob ruševinah rastejo koprive.