Spijte ga v dvoje in poslušajte serenado svojega smeha.

In dnevi bodo boljši in lepši. (Treso)

Kajti – življenje ima svetlo stran!

To je bila tudi rdeča nit spomladanskega koncerta otroškega in mladinskega pevskega zbora. Ob tej priložnosti so učenci 9. razreda pripravili tudi bogat srečelov. Izkupiček so namenili zaključnemu izletu v Gardaland.

In kakšne misli se v teh trenutkih podijo po glavah devetošolcev?

Razmišljam o ljudeh okoli sebe. O teh, ki jih poznam, in o tistih, ki jih bom še spoznala. Glede na to, da sem se odločila za srednjo šolo, kjer ne bom nikogar poznala, se novih oseb veselim, zdi se mi precej vznemirljivo. Po drugi strani pa to pomeni, da za sabo puščam cel kup prijateljev, sošolcev in sošolk. Ob takih mislih se moram opomniti, da se ne poslavljamo za vedno in se bomo gotovo še videli. Pa tudi če se ne bi, ne verjamem, da bi jih lahko kar tako pozabila. Konec koncev sem z njimi preživela devet let, in to je več kot polovica mojega življenja. 
Če sem iskrena, se mi je v spomin vtisnilo tudi kar nekaj učiteljev, ki bodo tam obtičali še nekaj časa, če mi je prav ali ne.

Zaključujem z besedami, ki malce spominjajo na besedilo ene meni ljubih pesmi ene meni še ljubših skupin: »Nekaterih krajev in nekaterih ljudi se bom spominjala celo življenje.« (UK)

Od tu ni več poti nazaj. Ni lahko pustiti vseh svojih prijateljev in oditi drugam, na drugo šolo. A to je pač nuja, ki ji ne moreš ubežati. In ko se z njo sprijazniš, greš lahko naprej, v nove zmage.
Torej – prišli smo do konca osnovne šole in vsak mora izbrati, kam naprej. Vsak bo šel na svojo pot in prepričan sem, da so prave. In komaj čakam, da bom čez nekaj let trčil ob koga izmed svojih sedanjih sošolcev in videl, kako se je spremenil. Kajti življenje je kot zelo dooolg spis. Začneš ga z uvodom, nadaljuješ s svojo zgodbo, ki ima na koncu tudi zaključek. Pa naj ne bo žalosten! (KB)

Veselim se srednje šole. Novi sošolci, novi prijatelji, novo okolje, novi učitelji – novo poglavje v mojem življenju. Obenem pa mi srednja šola vzbuja velik strah. Ali bosta količina in težavnost učne snovi zame prevelik zalogaj? Bom sploh opravila maturo? Bom sprejeta na želeno fakulteto? 

Skrbi me tudi ohranjanje stikov z mojimi trenutnimi sošolci, saj njihove poti vodijo drugam kakor moja. Verjamem pa, da pravi prijatelji ostanejo za vedno. (UM)

V marcu me je dosegla ena izmed pomembnejših odločitev. Kam v srednjo šolo? Nekam, kjer je večji poudarek na matematiki in fiziki in manj na kemiji in biologiji. Po tehtnem razmisleku sem se odločil. Izbira se mi zdi prava. Šola ni najlažja in vem, da bom imel manj prostega časa. Srednje šole se veselim tudi zaradi novih ljudi, novega okolja. Edina »slabost«, ki jo zaenkrat vidim, je ta, da bomo v razredu imeli le eno ali dve dekleti. Začela se bo vojna! (LT)

Na začetku osnovne šole smo bili kot majhni izgubljeni ptički. Ampak smo v razredu našli zavetje in si pomagali. Seveda smo se tudi kregali, se zmerjali, včasih tudi stepli. Kljub temu pa smo v glavnem držali skupaj. 

In zdaj, ko smo že malo odrasli, moramo odleteti in oditi v svet, kjer nas čaka še veliko preizkušenj. Mislim, da smo dorasli izzivom, ki nas čakajo, zato je čas, da po devetih letih končno zapustimo Osnovno šolo Deskle in gremo v svet – vsak sam. (IK)

Po devetih letih odhajamo iz poznanega v čisto nov svet. V tem času smo se med seboj spoprijateljili, napisali in ustvarili veliko zgodb in spominov. Od tega se je težko ločiti in začeti znova. Upam pa, da bomo v srednjih šolah tudi uspešni in z novimi prijatelji napisali novo in zanimivo poglavje svojih življenj. (BO)

Kaj, če se ne bom ujel z učitelji? Kaj, če me razred ne sprejme? Kaj, če bo šola prezahtevna? Vsa ta vprašanja me glodajo že od dneva, ko sem oddal prijavnico. Želim si, da bi se lahko dobil s svojim »prihodnjim jazom« ter ga malo povprašal o tem in onem. A žal to ni mogoče. Torej – verjetno bo najbolje, če pustim času čas. (LM)