Sredstva za gradnjo šole je v celoti prispevala tovarna cementa »15. september« Anhovo. Generacija 1963/64 je 1. septembra stopila v prvi razred nove šolske stavbe.

Na slovesnem odprtju nove šolske stavbe leta 1963 se je odvijal dopoldanski in popoldanskih program. Iz zapisov je znano, da se je dogodka udeležilo veliko občanov, predvsem staršev šoloobveznih otrok, kakor tudi predstavnikov iz gospodarstva in kulture. Prisoten je bil tudi France Bevk, ki je zapisal: »Ob odkritju  osnovne šole, ki nosi ponosno ime Jožeta Srebrniča, prvega borca za pravice delovnega ljudstva«.

Jože Srebrnič je bil domačinom dobro znan, rojen v Solkanu, partizan, narodni heroj, komunist, poslanec Slovencev v rimskem parlamentu, dejaven na kulturnem in političnem področju, utonil je v Soči, nasproti današnje nove cementarne, kjer ima postavljen spomenik. Leta 1992 so družbene razmere pripeljale do preimenovanja šole v Osnovno šolo Deskle. Učitelj in ravnatelj, ki je bil zaslužen za izgradnjo šole, Branko Sattler, je ob nagovoru v septembru leta 1964, ko je nastopil pokoj, izjavil, da se nadaljuje borba za zgraditev prepotrebne predšolske ustanove, otroškega igrišča, kolesarnice in telovadnice. Gradnja telovadnice je bila dokončana novembra 1966, urejeno je bilo tudi novo igrišče ob šoli, mesec kasneje pa je bil v upravljanju tudi vrtec. Prostorska stiska in odprava dvoizmenskega pouka je pripeljala do izgradnje prizidka v letu 1986. Če zaključimo še z zadnjimi gradbenimi aktivnostmi, leta 2007 je šola pridobila novo telovadnico in igrišče, stara telovadnica pa je prešla v last Balinarskega kluba Deskle.    

Začetki šolstva v Desklah segajo v štirideseta leta 19. stoletja, ko je bil pouk organiziran po nedeljski maši v okviru cerkve. Leta 1877 je v Gorenjih Desklah nastala nova šolska stavba, ki je bila do šolskega leta 1906/07 enorazrednica, nato pa do 1. svetovne vojne dvorazrednica. Po vojni in vrnitvi iz begunstva je bil pouk sprva organiziran v zasebni hiši v spodnjih Desklah, ko pa so leta 1921 obnovili porušeno šolsko poslopje, so se vrnili na staro lokacijo. Leta 1924 je fašistična oblast začela uvajati italijanski jezik v prve razrede, pouk v italijanščini je trajal vse do leta 1943. Med vojno pouka ni bilo, ponovno se je začel 27. novembra 1945. Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji so še vedno delovale šole v Ložicah, Plaveh in na Gorenjem Polju, v šolskem letu 1952/53 le do 4. razreda, saj so v Desklah ustanovili osemletko. Dejansko pa se je pouk 8. razreda začel izvajati šele v šolskem letu 1961/62, saj je prej delovala tudi nižja gimnazija v Kanalu, v Desklah pa pouk do 6. razreda. S šolskim letom 2003/04 so začeli hkrati izvajati program osemletke in devetletke. 

Letošnjega oktobra je šola pripravila slovesnost ob 50. obletnici, ob tem dogodku je bilo izdano spominsko glasilo.

Na slovesnosti ob 50-letnici šole je ravnatelj Vojko Simčič med drugim povedal: " Šolstvo ima na prostoru sedanje KS dolgo tradicijo, a je prava in resnično popolna osnovna šola zaživela prav v tej stavbi, ki danes praznuje 50. obletnico obstoja. Želja krajanov je bila velika in v pravem trenutku so se združile sile, ki so omogočile gradnjo.  Učitelji so končno dobili dom, v katerem so lahko izrazili vso svojo strokovnost, razvijali socialne odnose in energijo usmerjali tudi v obšolske aktivnosti. Šola je skrbela za kulturni, športni in vsestranski razcvet kraja.

Vedno boljši so bili tudi rezultati na učnem področju, vse do današnjih dni, ko pravzaprav vsem učencem omogočimo zaključiti osnovno šolo.  Da delamo dobro, nam dokazujejo rezultati otrok, ki nadaljujejo šolanje tako v srednji šoli kot tudi različnih visokošolskih ustanovah.

V svojih 50-ih letih je stavba nudila odlične pogoje za vsestransko rast okrog 1500 otrokom.  Z njimi je vsakodnevno v času pouka  v različnih vlogah delalo 172 zaposlenih.  Nekateri morda zgolj za kratek čas, drugi so tu preživeli večino svojega ustvarjalnega obdobja.

Šolo je v teh letih vodilo več ravnateljev.  Zasluge za to, da šolo sploh imamo, ima prvi ravnatelj, Branko Sattler, ki pa se je kmalu upokojil.  Do trenutka, ko je ravnateljevanje za več let prevzela Elvira Godina, ga je kratek čas zamenjala Elza Kumar. Šolo so v naslednjih letih vodili še Vojko Grosar, Adela Jerončič in zadnjih šestnajst let  jaz.

Ob prazničnem trenutku slavljenki želimo še veliko let, ki naj ji mladost in trdnost pomagajo ohranjati vedno nove generacije znanja željnih  šolarjev. Ob tem izrekam zahvalo vsem, ki so prispevali k ugledu in dobremu imenu šole v kraju in ponesli dobro ime šole tudi v svet. 

Vabim vse, da nas kdaj obiščete. Radi vas bomo sprejeli in vam predstavili svoje delo."

Župan Andrej Maffi pa je povedal, da si občinska uprava prizadeva za kar najboljše pogoje šolanja osnovnošolcev, saj "šola še zdaleč ni samo streha nad glavo". Poudaril je dobro sodelovanje z vodstvom šole in strokovnimi sodelavci, ki je pomembno za kakovostno šolanje otrok. 

In tu so še misli osnovnošolcev.

»Naša šola je zelo velika. Imenuje se po borcu Jožetu Srebrniču. Hodim v četrti razred. V razredu nas je dvajset učencev. Učiteljica je zelo pridna, včasih tudi stroga. V letošnjem šolskem letu smo na šoli popravili centralno kurjavo. Ne zmrzujemo več, na šoli je toplo in prijetno. Kmalu bomo dobili še eno učilnico! Pred šolo je spomenik padlim borcem. Zelo je lep in okrašen. Okoli njega so cvetlice, lepa zelena trava in zimsko grmičje. (E.M., 4.a, šol. leto 1976/77)

Ob petdesetletnici - Draga šola!

Želim ti, da bi kuharice še naprej dobro kuhale! (Tia, 1. razred)

Vse najboljše, šola, da boš imela veliko učencev in da boš obstajala veliko let! (Elvin, 2. razred)

Želim, da bi bili učenci prijazni eden do drugega. Želim, da bi vsi znali pisati in brati. Želim, da bi bila šola čista. Vse najboljše, draga šola! (Hana, 2. razred)

Razredi so dobri in lepi, dolgi in kratki, a table povsod, vse najboljše za petdeset let. (Žan, 3. razred)