V zgodnjih jutranjih urah šestnajstega junija smo se z avtobusom odpeljali proti Dolenjski, na Otočec, kjer so prostovoljke in prostovoljci, ki sodelujejo v projektu Starejši za starejše organizirali tradicionalno, letos že šesto srečanje.
Po izrečeni dobrodošlici ob prihodu smo se razdelili v skupine in se odpravili na oglede znamenitosti v bližnji okolici Otočca. Nekateri so se odpeljali proti prestolnici Dolenjske – Novemu mestu, drugi so se podali v Pleterje in si ogledali tamkajšnji samostan, nekateri so si ogledali grad Otočec, nemalo pa se nas je podalo peš na grad Struga. Že na dvorišču grada Otočec nas je pričakala služabnica struške gospe in nas pospremila na grad. Ogled jepotekal po srednjeveških običajih in vsi nastopajoči so bili oblečeni tako, kot je bila takrat navada.
Pot nas je vodila ob Krki, kjer smo lahko občudovali jate labodov, ki so lenobno plavali po vodi. Na bližnji skali, ki je le malo molela iz vode, pa je čaplja budno oprezala za ribami.
Na grajskem dvorišču nas je pričakala grajska gospa z oprodo in nas prijazno povabila v grad. Skozi njeno pripoved smo med ogledom prostorov spoznali grajsko zgodovino in način življenja na gradu.
Počasi smo se vračali s Struge proti prireditvenemu prostoru, kjer je, potem, ko so se z ogledov vrnile vse skupine, potekala glavna prireditev. Udeležence so pozdravili župani dolenjskih občin, predsedniki obeh pokrajinskih zvez društev upokojencev in gospa Anja Šonc, vodja vseslovenskega projekta Starejši za starejše.
Na prireditvi, ki je imela globok medgeneracijski pečat, so nastopili tako osnovnošolski otroci in mladina kot tudi predstavniki starejše, upokojenske generacije. Poleg najmlajših plesalk plesne šole, mladega trobentača, ki je komaj prerasel vrtevčevska leta, mlade pevke, ki je zapela Kekčevo pesem in je izžarevala samozavest prave pevske zvezde, so nastopili tudi upokojenski pevski zbor in plesna skupina iz Kočevja, v kateri plešejo še zelo mladostne in gibčne babice.
Po kosilu, ki je sledilo prireditvi, smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in se polni novih vtisov odpeljali proti domu.
Na srečanju smo slišali veliko lepih besed o prostovoljcih in prostovoljstvu, ki marsikomu preženejo osamljenost na stara leta, mu pomagajo pri reševanju takih in drugačnih problemov in mu omogočajo, da laže premaguje svoje tegobe.
Srečanje je tudi priložnost, da prostovoljci utrdijo medsebojne vezi in izmenjajo svoje izkušnje, zato upamo, da se bodo srečanja, kljub zaostrenim razmeram in pomanjkanju finančnih sredstev ob velikodušni podpori županov naših občin, nadaljevala tudi v bodoče.



