Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
9°C
JUTRI
22°C
8°C
Oceni objavo

Agandi, muzungu!

Dva mlada zdravnika in štirje absolventi medicine smo se marca 2012 odpravili na prostovoljno humanitarno-medicinsko odpravo v Ugando. V majhni hiški v vasici Bufuka v jugozahodnem delu Ugande ob jezeru Bunyonyi smo preživeli tri mesece in vodili lokalno ambulanto za tamkajšnje prebivalc
Tekst: NIka Kobal

Republika Uganda je celinska ekvatorialna država vzhodne Afrike, poznana tudi pod imenom Biser Afrike. Na jugovzhodu meji na eno največjih jezer na svetu, Viktorijino jezero. V Ugandi živijo številne etnične skupine, večina ljudi pa uporablja jezik luganda. Večji del prebivalstva živi v kočah, narejenih iz zemlje in kravjih iztrebkov – t. i. blatnih hiškah. Dostop do ustrezne zdravstvene oskrbe ima manj kot polovica prebivalstva, kar je posledica pomanjkanja tako zdravstvenega osebja, kot tega, da si morajo bolniki zdravila in operativne posege plačati sami.

Sama ideja o odpravi je nastala že veliko prej ter počasi dozorevala ob poslušanju doživetij prejšnjih odprav in obiskovanju predavanj tropske medicine. Prve resne priprave so se začele v jeseni 2011. Finančna sredstva in medicinski material smo zbirali s pomočjo donacij, sms sporočil in prodaje majic.

V sodelovanju s Športnim twirling klubom Deskle smo organizirali akcijo zbiranja sredstev na njihovi že tradicionalni generalki pred državnim prvenstvom. Zaradi naše lastne varnosti so bila potrebna tudi številna cepljenja in nakup antimalarikov. Pred odhodom smo spakirali 16 škatel različnega sanitetnega materiala in medicinskih pripomočkov.

Po večmesečnih pripravah je končno prišel dan odhoda. Polni pričakovanja smo se odpravili na letališče v Benetke. V Ugando, natančneje Entebbe, smo prispeli v noči na nedeljo. Vožnja do glavnega mesta, Kampale, nam je že dala prvi vtis o našem novem domu; prijazni, nasmejani ljudje, ceste, natrpane z avtomobili, motoristi in kolesarji, ki drvijo in za seboj puščajo prah, ulice polne ljudi, ki na glavah nosijo sadje, krompir, potovalke, ženske z otroki na hrbtu, ob cestah tržnice s svežim mesom, eksotičnim sadjem in zelenjavo … Prve dni smo preživeli v glavnem mestu, kjer smo urejali razne zadeve ter skušali pridobiti ustrezne papirje za prevzem karga. Hitro smo spoznali, kaj pomeni ''afriški čas'' in da birokratski mlini meljejo izredno počasi. Naših 16 škatel je sicer že pripelo v Ugando, a je bilo za prevzem treba čez nekaj dodatnih birokratskih ovir.

Ko smo uredili zadeve v Kampali, smo se s poštnim avtobusom odpravili v okoli 420 km oddaljeno mesto Kabale, ki je bilo naše glavno izhodišče do vasice Bufuka. Kabale so majhno mesto, 17 km oddaljeno od Bufuke, ležijo na nadmorski višini 2000 m. V mestu najdemo bolnišnico, lekarno, trgovine, kjer smo med vikendi kupovali hrano, ter tržnico s sadjem in zelenjavo. Že takoj po prihodu so nas na vsakem koraku spremljali otroci, ki so za nami klicali ''Agandi, muzungu'' - kar pomeni ''pozdravljen, belec''.

Prvi teden smo dopoldanski čas preživljali v lokalni bolnišnici, se spoznavali s pogostimi boleznimi, z izborom laboratorijskih preiskav, ki so bili na voljo, ter navezovali stike z zaposlenimi. Bolnišnica obsega področje primerljivo z našim UKC Ljubljana, organizacija dela je v teoriji še primerna, v praksi pa žal neizvedljiva. Že sam podatek, da so zaposleni štirje zdravniki, od tega pa samo dva redno prihajata v službo, veliko pove. Večino oddelkov vodijo t. i. clinical officers, njihovo znanje pa je omejeno na nekaj diagnoz, s katerimi se najpogosteje srečujejo. Na marsikaterem oddelku zdravnika ni po več dni, nekateri bolniki niso ob sprejemu niti pregledani, temveč zgolj pospremljeni do postelje, kjer ležijo tudi več tednov brez ustrezne terapije. Sobe so natrpane z bolniki. Oskrba v bolnišnici je sicer brezplačna, a za paciente skrbijo svojci, ki jim perejo oblačila in posteljnino, skrbijo za nego in pripravljajo hrano. Na dvorišču pred oddelki je tako vedno veliko ljudi, ki tam tudi prenočijo. Bolnišnica poskrbi zgolj za zdravljenje. Popoldneve smo preživljali v Bufuki in urejali našo blatno hiško. Potrebnega je bilo precej dela in popravil. Po dobrem tednu dni, ko je hiška dobila svojo končno podobo, smo se dokončno preselili v Bufuko in začeli z delom.

Delali smo od ponedeljka do petka, uradno od 9h do 16h, večkrat pa se je delo potegnilo v pozne večerne ure. Delo je potekalo v dveh ambulantah znotraj hiške ter v eni ambulanti v prizidku, ki je služila za kirurške posege in previjanja kroničnih ran. Pri sporazumevanju s pacienti so nam pomagali prevajalci, s katerimi smo govorili v angleščini. Na začetku smo se srečali z nekaj nevšečnostmi. Z mnogo boleznimi in kožnimi spremembami smo se prvič srečali, saj jih v Sloveniji ni oz. so zelo redke, druga prepreka je bila barva kože - marsikatera kožna sprememba je na črni koži videti popolnoma drugače in nenazadnje je problem predstavljal tudi jezik in kulturne razlike.

Njihov način opisovanja in doživljanja bolezni je popolnoma drugačen; glavobol opisujejo kot črve v glavi, izgubo zavesti kot ''kratkotrajno smrt'' (She dies a bit and then comes back), … Pacienti so bili raznoliki, od najmlajših, nekajmesečnih dojenčkov, do najstarejših vaških starešin - ''muzejev''; od hudo bolnih, do tistih, ki so se zgolj prišli pokazati ''belemu zdravniku''. Veliko je bilo infekcij – od virusnih prehladov do hudih bakterijskih okužb kože in črevesnih parazitov. Najpogostejše diagnoze pri otrocih so bile garje, gliste, bakterijske in glivične okužbe kože in razne različice infekcij dihal; pri odraslih pa poleg tropskih in spolno prenosljivih bolezni tudi nam bolj znane – povišan krvni tlak, želodčne težave, revmatična obolenja ... Kirurško delo je obsegalo čiščenje in prevezovanje kroničnih ran in oskrbo poškodb. Pri delu nismo imeli možnosti uporabe laboratorija in drugih preiskav, zanašali smo se na anamnezo in klinični status. Velik poudarek smo dajali tudi na preventivi in poučevanju prebivalcev o zdravem načinu življenja, prehrani dojenčkov in higieni.

Pacientom, ki so potrebovali bolnišnično zdravljenje, smo omogočili prevoz do lokalne bolnišnice ter finančno pomoč pri plačilu operacij. Ljudje so prihajali k nam od vsepovsod, tudi po več ur hoda oddaljenih vasi. Organizirali smo tudi dnevne ambulante v bližnjih vaseh, kjer smo pregledali akutno bolne, otrokom pa razdelili tablete proti glistam. V okviru teh dnevnih ambulant smo obiskali tudi Pigmejce. Gre za pripadnike plemena Batwa, ki živijo v gozdovih, zanje je značilna nižja rast in čokato telo. V Ugandi so močno zapostavljeni in v podrejenem položaju. Poznani so kot dobri poznavalci gozda, preživljajo se lovom in nabiralništvom. Kljub začetnemu nezaupanju smo vzpostavili dober odnos. Otrokom smo razdelili tablete proti glistam in vitamine, mazila proti garjam ter oskrbeli nekaj akutnih ran in infekcij.

Že pred odhodom v Ugando smo navezali stike z Mirovnim inštitutom v Ljubljani, ki podpira projekte ženskega centra v Ruandi. Tako smo za podaljšan vikend odpotovali v Kigali, glavno mesto Ruande, kjer smo pripravili delavnice o varni in zdravi spolnosti ter spolno prenosljivih boleznih. Gostovali smo v Nyamirambo Women's Centre. Dejavnost ženskega centra, je usmerjena v krepitev osveščenosti lokalne skupnosti o nasilju temelječem na spolu, pravicah žensk in otrok. Naučili smo jih zlato pravilo varne in zdrave spolnosti, ki se ga velja zapomniti: Nikoli ne dovoli, da naslednje telesne tekočine - kri, semenska tekočina, vaginalni izločki in materino mleko - pridejo v stik s krvjo ali sluznico. Navdušeni smo bili nad njihovim znanjem in sodelovanjem. Podobne delavnice smo izpeljali tudi v Kabalah in Bufuki. Žal se je v Ugandi v zadnjem času zopet povišala prekuženost z virusom HIV, predvsem na račun močne antipropagande proti uporabi kondomov.

Prosti čas smo izkoristili za plavanje, občudovanje razgledov in potepanje po jezeru Bunyony. Beseda Bunyony v prevodu pomeni ''mesto mnogih ptic''. Glavno prevozno sredstvo predstavlja ročno izdelan drevak. Po nekaj začetnih vajah in vrtenju v ''muzungu circles'' - tako domačini opišejo veslanje belca, ki se sam spravi v kanu in se vrti v krogu - smo postali dobri v veslanju in sami preveslali večji del jezera, ki v dolžino meri okoli 25 km. Obiskali smo tudi večino sosednjih vasi, kjer so nam vedno pripravili topel sprejem s petjem in plesom. Navduševali smo se nad lepoto narave, okusom tropskega sadja in pristnim otroškim smehom in zvedavostjo.

Po treh mesecih je prišel čas odhoda. Če smo se pred odhodom spraševali, ali smo se prav odločili, sedaj zagotovo vemo, da je bila to za vsakega izmed nas ena najboljših in nepozabnih življenjskih izkušenj. Na življenje v Bufuki, v hiški iz blata, brez tekoče vode, brez elektrike, z wc-jem na prostem, brez doma še tako samoumevnih pripomočkov, smo se hitro navadili. Še več, postalo nam je samoumevno, da je po vodo treba s kanglico, da pijemo prekuhano vodo iz jezera, da imamo topel tuš le enkrat tedensko in da je elektrika odvisna od sončne svetlobe, ki jo je v deževni dobi bore malo. Tudi delo v kliniki je hitro postalo utečeno in ko smo dobro spoznali razmere v državnem zdravstvu, smo bili še bolj samozavestni pri svojem delu. V naši kliniki smo obravnavali nekaj čez 2000 pacientov, delo je zahtevalo veliko potrpežljivosti, še poseben izziv je predstavljal jezik in sporazumevanje. Trije meseci so premalo za neke korenite spremembe, vendar verjamem, da smo s svojim delom in vzgojo pomagali marsikateremu posamezniku in mu omogočili lepši jutri.

Ob tej priložnosti bi se še enkrat zahvalila ŠTK Deskle, občini Kanal ob Soči, krajevni skupnosti Anhovo - Deskle, MDPM za Goriško ter vsem posameznikom, ki ste s svojimi prispevki pripomogli k uspehu odprave. Zahvala gre tudi vsem, ki ste pošiljali sms-e in kupili majice z našim logom ter nam na kakršenkoli način stali ob strani.

Oglejte si tudi