Tekst in fotografije: Majda Rejec

Zadnji teden v maju smo v Medgeneracijskem centru v Desklah gostili gospo Pavlo Ternovec, ki nam je z veseljem predstavila svoj pesniški prvenec, ki ga je pomenljivo poimenovala Besede.

Gospa Pavla se je rodila tik pred začetkom druge svetovne vojne v Avščku, majhnem zaselku v bližini Avč, v kmečki družini. Življenje med vojno in po njej je bilo trdo in polno revščine, po drugi strani pa bogato z ljubeznijo staršev in toplimi medčloveškimi odnosi na vasi. Po osnovni šoli se je zaposlila in se ob delu nenehno izobraževala, saj je bila željna znanja, le pogojev za redno šolanje takrat ni bilo. Vse dokler ji bolezen ni preprečila dela, je bila zaposlena, veliko let tudi v kanalskem otroškem vrtcu. Prav na delo z najmlajšimi ima še posebej lepe spomine.

Sama pravi, da je bila prav bolezen tista, ki je botrovala temu, da se je lotila pesnikovanja. Zbirka, ki obsega dvaintrideset pesmi, je polna spominov na starše, otroštvo in otroške igre, na domačo vas, na rojstno hišo in mlin ob potoku. Iz pesmi veje ljubezen do njenih bližnjih, do znancev in vseh ljudi ter veliko, veliko optimizma, ki ji ga kljub bolezni ne zmanjka.

Takole pravi v pesmi Nikoli:

»Nikoli ne smeš nehati upati.

Nikoli ne smeš nehati ljubiti.

Nikoli se ne smeš v žalosti utopiti.«

Hvala gospa Pavla za tople besede in lep večer, ki smo ga preživeli z vami, in upamo, da se spet srečamo na predstavitvi vaše naslednje pesniške zbirke.