Ko se postaraš, začneš razmišljati o otroštvu, odraščanju, življenskih situacijah in tako delaš obračun za nazaj. Tako se je v meni porodila želja, da bi svoji mami

napisal nekaj verzov in se ji zahvalil za življenje, ki mi ga je podarila. Vendar mi ni bilo dano, da bi z njo preživel del življenja.

Rodil sem se na Srednjem pri Krancevih januarja 1940, kot peti otrok mami Angeli in očetu Mihaelu. Mama je umrla septembra 1941, zbolela je za jetiko.

Vedno sem jo pogrešal in si želel , da bi odraščal z njo. Kajti mama je mama , na celem svetu za vsakega ena sama.

V NAROČJU TVOJEM

Kot otrok v naročje tvoje se rad bi stisnil mama,

al’sreča takšna ni bila mi dana,

odšla prezgodaj si – za vedno – nisem te poznal,

z očetom , bratom , sestrami , sem sam ostal.

Zakaj si nas tako mlada zapustila?;

zgubili Angela smo , odšla je dobra vila!

Morda je bolje zate, da tega nisi doživela,

kako kruta usoda nas je doletela

ko pol vasi in naša hiša je zgorela.

Še prej po očeta so SS – ovci prišli,

ga izpred otrok odgnali v skedenj sred’ vasi.

Kaj počeli z njim kruti so krvniki,

da pozno v noč po vasi odmevali so kriki?!

S strelom v glavo so ga rešili muk.

Ko mežnar zjutraj je zornice odzvonil,

za vasjo v grmovju črno truplo je dobil.

Veš mama – naš oče Miha je bil terenec – partizan,

v Kračicah je bil za – to izbran;

bil pošten je, delaven, veren, spoštovan –

vedno smo bili ponosni nanj!

Vem pa, da je bil izdan.

V priznanje in spomin je kulturni dom

na Srednjem po njem imenovan.

Po vojni peterica otrok  v ”novi svet” se je podala,

končala šole, ustvarila si dom, družine osnovala,

življenje pa za vsakega prehitro mine,

kot sveča ugasne, ostanejo gomile.

Sedaj kot zadnji najmlajši Kranjcev star sem- lasje že sivi,

utrujeno telo in srce – a živi so še spomini.

Ko slovesa zadnja ura pride nepričakovana,

v neskončnosti – za vedno – v naročju tvojem

rad zaspal bi    m a m a !

avtor pesmi : Boris Gabrijelčič – Kranjcev , Krstenica