Prebudili smo se v oblačno majsko jutro, pa tudi napoved vremena ni bila kdo ve kako obetavna. Z avtobusom smo se popeljali proti Notranjski na Velike Bloke.

Že med potjo smo uživali v pogledih na prekrasno pokrajino, Bloška planota pa nas je s svojimi prostranimi travniki, na redko posejanimi zaselki, obdana z nizkimi griči, poraslimi z bukvami in smrekami, naravnost očarala.

Z ogledi znamenitosti pokrajine smo začeli v muzeju Bloški smučar v Novi vasi. Sprejel nas je pravi bloški smučar, gospod oblečen v opravo, ki so jo bloški kmetje nosili pred sto in več leti. V muzeju smo dobili vpogled v bloško kulturno dediščino vse do današnji dni. Z zanimanjem smo poslušali prikaz pomena smuči za Bločane. Spremljale so jih vse od rojstva, ko se je k porodnici na njih pripeljala vaška babica, preko poroke, pa vse do smtri, ko so ranjkega na zadnjo pot pospremili na smučeh. Včasih, ko so bile zime hude, je namreč debela snežna odeja pokrivala planoto več mesecev na leto.

Sprehodili smo se skozi naselje, si ogledali vaške vodnjake - “štirne”, ki so jih zgradili konec 19. stoletja. Njihova znamenitost so lesene vodovodne cevi, po katerih so vodo napeljali do vasi od šeststo metrov oddaljenega izvira. Ob eni od “štiren” je razstavljena borova vodovodna cev.

Tudi Napoleonov most imajo, ki pa seveda z Napoleonom nima nobene povezave, saj je bil zgrajen šele v začetku dvajsetega stoletja. Tako so ga poimenovali, ker je zgrajen iz kamna in po obliki spominja na Napoleonove mostove.

Ena od znamenitosti planote je tudi bloški vol. Ker je imel v življenju Bločanov pomembno vlogo, so mu na Vrhu pri sveti Trojici postavili žičnato skulpturo. Bločani so bili iznajdljivi ljudje. Po sejmih na Dolenjskem, v Beli krajini in celo na Hrvaškem so kupovali shirane vole, jih čez poletje poredili in jih nato jeseni na Mihaelovem sejmu drago prodali.

Bloke so bile tudi domovanje Martina Krpana, Levstikovega junaka v povesti Martimn Krpan in njegova kobilica, zato smo se podali k svetemu Urhu, kjer naj bi bil, po ljudskem izročilu, Krpanov dom. Bil je mežnar v domači cerkvi, sicer pa spreten kontrabantar.

Na Bloškem jezeru smo občudovali lesene skulpture medvedov, ki imajo v teh krajih kar domovinsko pravico in račke, ki so veselo čofotale po vodi. Na bližnjem močvirskem travniku smo si ogledali mesojedo rastlinico dolgolistno rosiko. Zanimiva rastlina, ki domuje na nizkem barju – močvirnatih travnikih ob Bloščici, s sokovi, ki jih izloča in imajo obliko rosne kapljice, lovi žuželke, ki ji služijo za hrano.

Četudi nam je vreme nekoliko ponagajalo, smo se imeli čudovito, saj smo spoznali res enkratne kraje.