Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal je v tretjem poskusu le uspešno izvedlo pohod na Watzmann, najvišji vrh Nemčije, ki v celoti leži na ozemlju te države. Leta 1800 ga je prvi osvojil in izmeril duhovnik, naravoslovec in predhodnik alpinizma Valentin Stanič. Izleta se je udeležilo 30 planincev iz vse Primorske in zamejstva, 20 jih je tudi stopilo na najvišji, srednji Watzmannov vrh.
V kanalskem planinskem društvu so pohod načrtovali že lani, s čimer so načrtovali počastitev 250. obletnice Staničevega rojstva (1774–2024). Za september načrtovani izlet na že tako vremensko izmuzljivi Watzmann je odpadel zaradi novozapadlega snega in je bil prestavljen na letošnje leto.
Nov termin sredi letošnjega poletja naj bi vsaj snežno nevarnost odpravil, a je, glej ga zlomka, konec julija vrh in kočo znova pobelilo in izlet je bil v drugo odpovedan, zaradi velike zasedenosti koče pod vrhom pa je bil vprašljiv tudi ponoven poskus. Prvi termin, v katerem je bilo mogoče zagotoviti dovolj postelj za vse, je bil šele v začetku septembra in vodstvu PD VS Kanal ni preostalo drugega kot rezervirati in upati na ugoden razplet.
V tretje je nazadnje le šlo in v ponedeljek, 8. septembra, se je okroglih 30 planincev ob 5. uri zjutraj odpravilo iz Kanala na dobrih pet ur trajajočo vožnjo proti jugu Nemčije.
Narodni park Berchtesgaden, v osrčju katerega stoji Watzmann, je pravzaprav nemška zajeda v Avstrijo in leži slabih 30 km južneje od Salzburga, zato se je tudi znašel na radarju tam študirajočega mladega Staniča, takrat seveda ne kot naravovarstveno območje, temveč kot zbir vrhov v vzhodnem delu Bavarskih Alp, ki so mamili domišljijo bogoslovca in v razsvetljensko učenost uvedenega
bodočega narodnega prosvetitelja.
Svoj prvenstveni vzpon na Watzmann, ki se je moral, po naključju ali ne, zgoditi ravno v drugi polovici avgusta ali prvi polovici septembra leta 1800, je že Stanič sam samozavestno opisal kot prvi "od kar stoji svet", poleg tega pa je v njegovih zapiskih najti tudi podatek, da se je večkrat povzpel na bližnji Visoki Göll (2522 m), menda celo pozimi.
Staničevo prvenstvo se pravzaprav nanaša le na osvojitev t. i. Srednjega vrha (Mittelspitze, 2713 m), medtem ko so na Hocheck (2651 m) romali že v njegovem času. Vrhova loči slabih 100 metrov višinske razlike in danes razmeroma nedolžno, v Staničevem času pa očitno težko prehodno grebensko prečenje, ki je moralo počakati pogumnega Bodrežana, da se je prek njega povzpel na le streljaj oddaljen vrh.
Naš planinski izlet je bil sicer dvodneven, izkoristili smo možnost, ki je Stanič ni imel, namreč prespati v koči Watzmannhaus (1930 m), na katere mestu je bilo prvo zavetišče postavljeno že leta 1888 in je okrog tri ure oddaljena od najvišjega vrha. V prvem dnevu je bilo tako potrebno premagati 1200 metrov višinske razlike, nekateri v predpisanih štirih urah, ostali so časovnico nekoliko bolj raztegnili, vendar ne na več kot pet ur. Čas nas ni priganjal, zato je bil tudi postanek na nižjeležeči planini, kjer dandanes teče več piva kot mleka, lahko daljši in korenitejši.
Mladi oskrbnik, sin prejšnjega dolgoletnega oskrbnika, nas je sprejel s častjo, ki pritiče planincem iz Staničevih krajev, dobili smo svojo sobo s pogradi in v gostinskem delu koče ločen kotiček, kjer smo se lahko razkomotili.
Ni trajalo dolgo, da smo se poslužili ponudbe, ki je obsegala nekaj osnovnih jedi, tudi Staničeve enolončnice, predvsem pa odličnega bavarskega točenega piva, ki je bilo seveda neprimerno boljše kot v dolini.
V teku večera je predsednik PD VS Kanal Luka Jurca oskrbniku slovesno predal tudi društveno zastavico in steklenico vina, na kar je mladi Bavarec odgovoril s steklenico žganja z aromo češarkov, ki je med tedaj že precej razvneto druščino izhlapela v vsega nekaj minutah. Oskrbnik je med drugim obljubil, da bo v zimskem času, ko je koča zaprta, obiskal Staničeve rojstne kraje in tako kaj več
izvedel o človeku, čigar spomin negujejo tudi v njegovi koči.
Ker je vreme znova grozilo z dežjem, je vodstvo izleta odločilo, da se bujenje prihodnji dan opravi ob štirih zjutraj in kočo zapusti nekako do 4.30. Po noči, ki bi jo najraje pozabili, se je večina udeležencev odpravila v temno jutro z lučkami na glavah, le nekaj je bilo takih, ki jim je zadosten uspeh predstavljal že prihod do koče in so se na pogradih lahko še nekaj časa obračali, preden so vstali.
Tisto jutro smo bili eni prvih, ki so se podali proti Hochecku, prvemu vrhu, pred našo kolono je svetilo le še nekaj lučk, so nas pa med potjo prehiteli trije mladci z mladenko, ki so morebiti dlje pospali, a so jih mlajše noge tudi hitreje nesle proti vrhu. Tempo hoje je bil drugi dan nekoliko strožji, saj se je bilo treba pravočasno vrniti v dolino, poleg tega pa so najslabše napovedi kazale dež že ob 11. uri dopoldne. Tudi zato smo Hocheck osvojili v praktično natanko dveh urah, kakršen je tudi standard, in ravno v pravem času za sončni vzhod, ki je
tega dne nastopil ob 6.37. Vso pot na ta vrh nas je spremljala tudi polna luna, ki smo se ji seveda z vsakim korakom nekoliko približevali, a je nismo, kakor mladi Partljič ne sonca, nikoli dosegli. Na Hochecku smo si namestili samovarovalno opremo in se, še nekoliko razredčeni, dokaj hitro odpravili naprej.
Prečenje med tem in najvišjim vrhom je sedaj seveda primerno zavarovano in vsaj malo izkušenemu planincu ne predstavlja pretirane težave. Zaradi skoraj romarskega obiskovanja teh vrhov, ki jih lahko primerjamo z našim Triglavom, so še najbolj nevarni od čevljev spolirani kamni, ki resnično ponazarjajo latinski rek »kapljica izdolbe kamen« oz. veliko število drobnih sprememb vodi do
spremembe stanja v splošnem.
Na vrhu Mittelspitze smo si seveda čestitali in se obvezno fotografirali. Zaradi malo prostora, o katerem piše tudi Stanič, smo imeli kar nekaj težav, da smo vseh 20 planincev stisnili okoli križa, ki tudi tu, kakor na Hochecku, označuje vrh. Poleg zadovoljivo dobrih nog in rok je bil naš zaveznik tudi vreme, ki se je razmeroma lepo naredilo in dan je bil za tovrstne dogodivščine pravzaprav zelo primeren, jesenske temperature so pomenile, da od čel ni preveč kapljalo, oblaki pa so se ravno toliko razmaknili, da so pokazali tudi zaplate modrega neba.
Da pa grebensko prečenje Watzmannove skupine kljub zgoraj zapisanemu ni nedolžno, se je pokazalo le malo po tem, ko smo sestopili z najvišjega vrha. Ob vračanju proti Hochecku nas je presenetil prelet živo oranžnega reševalnega helikopterja in kakor se je kasneje izkazalo, je 27- letnemu Avstrijcu na nezavarovanem delu poti od Mittelspitze do Sudspitze (2712 m) zdrsnilo in je
padel 80 metrov globoko ter se smrtno ponesrečil.
Vse to smo izvedeli šele v koči, sicer bi se morda tudi nam pri vračanju po grebenu bolj tresle noge, a smo se k sreči vsi varno vrnili, tako do koče kot od koče v dolino, če ne štejemo razbolelih mišic in jamranja načetih sklepov. Nazadnje se je časovno izteklo celo tako, da smo bili v dolini uro pred
načrtovanim prihodom in smo si lahko tudi po tej plati oddahnili.
V splošnem je treba reči, da je izlet uspel, cilj je bil dosežen, varnost udeležencev pa ni bila na nobenem mestu vprašljiva, tudi vodniki so svoje delo korektno opravili. Posebej usoda mladega Avstrijca je tiste, ki so negodovali zaradi vztrajanja pri začrtani časovnici in s tem hitrosti hoje, opomnila, da je visokogorje že samo po sebi nevarno in da lahko posebej za skupine ob
(ne)pričakovani spremembi vremena hitro postane smrtna past.

                                                                                              Primož Božič