15. novembra 2023 je Slavka Lapanja praznovala častitljevih devetdeset let. Rodila se je v revni, bajtarski družini kot peti od dvanajstih otrok. Svoje zemlje, razen majhnega vrta ob hiši, niso imeli. Obdelovali so državno gmajno v bližini, da so lahko redili kravo, nekaj kokoši in prašiča ter pridelali nekaj poljščin za preživetje. Starša sta hodila v dnino k premožnejšim kmetom, saj bi sicer tako števična družina težko preživela.
S sedmimi leti je Slavka odša za pesterno k mamini sestrični v uro in pol hoda oddaljeno vas. Otrok, ki bi še sam potreboval varstvo, je moral skrbeti za dojenčka. Majhna, drobna deklica ni bila le varuška. Nalagali so ji tudi druga dela, pogosto pretežka za drobno dekletce. Njena skrb je bilo prinašanje vode iz “štirne” za potrebe gospodinjstva in napajanje živine, paša krave na gmajni, kuhanje in pospravljanje, celo vrečo pšenice ji je gospodinja naložila v oprtnik (koš) in jo poslala v dve uri hoda oddaljen mlin. V šolo ni smela, pa saj tudi obvezna ni bila. Zavidala je sosedovi hčerki, ki jevsako jutro odšla v šolo. Toda Slavka je bila vedoželjen otrok. S pomočjo sosedove deklice, se je naučila pisati, brati in za silo računati.
S širinajstimi leti se je vrnila domov in takrat začela obiskovati šolo na Pečinah v tujem, italijan skem jeziku. Zaradi obilice snega pozimi pogosto ni mogla k pouku. V šoli niso imeli knjig in zvezkov kot danes. Pisali so na črno tablico kar z ošiljeno “opoko” (laporjem). Kreda je bila namreč predraga.
Mlada se je poročila na Ponikve, kjer sta z možem Jakobom kupila majhno hišo in nekaj zemlje. Mož se je zaposlil v cementarni v Anhovem, Slavka pa je redila kravo, obdelovala zemljo in skrbela za otroka Klaro in Slavka. Ker je bila vsakodnevna pot S Pečin v Anhovo prenaporna, je mož živel v Anhovem in se le ob prostih dnevih vračal domov.
V začetku šestdesetih let se je družina preselila v Anhovo. Tudi Slavka se je zaposlila v cementarni in tam delala do upokojitve. Otroka sta odrasla, se izšolala in si ustvarila svoje življenje.
Do lanskega leta je skupaj s sinom živela v Desklah. Kot članica Društva upokojencev Deskle Anhovo je bila aktivna zlasti na športnem področju in pri balinanju dosegala odlične rezultate. Redno se je udeleževala torkovih srečanja v Medgeneracijskem centru Pri Tinci in z nami hodila na izlete.
Danes živi v domu starejših občanov v Podsabotinu. Še vedno je aktivna, polna energije, vesela in dobrodušna. Udeležuje se delavnic in prireditev v domu ter uživa v sprehodih po domskem parku. Ker je vse življenje, od otroških let dalje, klekljala, to še vedno počne. Stene njene sobe krasijo prekrasne slike iz idrijskih čipk, na mizi pa je čudovit kvačkan prt, vse delo njenih pridnih rok.
Gospa Slavka, ob devetdesetletnici v am želimo vse dobro in še veliko klekljanih čipk.
