Kot avtor meseca avgusta se v Galeriji Keramost predstavlja Gabrijel Ipavec z za našo dolino zelo aktualno ekološko temo, ki jo je naslovil z besedami Toneta Pavčka »Nekaj je v zraku«. Gabrijel Ipavec je doma iz Ročinja in se s keramiko ukvarja že osem let. Že prej se je posvečal risanju in slikanju. V Klub keramikov Kanal sta ga povabili Darja Žorž in Alenka Gololičič, s katerima se je srečal na tečaju angleščine. Zdaj ustvarja samo še z glino, najbolj ga je od vedno pritegnila skulptura. Na odprtju razstave 2. 8. 2018, ki se ga je udeležilo veliko ljubiteljev keramike, je Gabrijel Ipavec predstavil svoje videnje našega prostora in ljudi, ki tu živimo. Nad njegovo inštalacijo se lahko zamislimo.

Od kod ideja za razstavo? Kako da ste se odločili za to tematiko?

Imel sem namen, da pripravim razstavo svojih del v mesecu juliju. Do junija pa kar nisem vedel, kaj bi. Potem sem pa v juniju šel kar na pet pogrebov v treh tednih. Vsi iz mojega okolja, povezani z mano, sošolci, prijatelji, mojih let. Vsi so umrli za rakom. Ni normalno, da se to dogaja. Takrat sem se odločil za to temo. Imel sem še bolj grobe ideje, ki bi zahtevale različne materiale. Vendar sem potem zamisli »sčistil«. Vse skupaj je nastalo v enem mesecu. Ideje so se mi porajale sproti.

Razstava ima naslov »Nekaj je v zraku«. Kako lahko razumemo to poimenovanje? Kakšno sporočilo ima za obiskovalce?

Predstavljam svoje videnje in čutenje tega dela doline. V inštalaciji s stropa visijo prozorne plastične kose različnih dimenzij. Kose ne pomenijo ničesar dobrega. Nekaj je v zraku. Čutenje ljudi, ki stalno živijo pod pritiskom. Vse teče naprej. Ko pa se zaustavi, nas vse nekaj »pešta«, tišči. Kdo bo zdaj na vrsti? Ko slišiš zvonjenje iz zvonika, se vprašaš, kdo bo zdaj, kdo je bolan. Ne izbira, mladi in stari.

Figure, ki so postavljene pod kosami na levem in desnem bregu Soče, so brez obrazov. Zakaj?

Obrazi niso izdelani. Zakaj? Ker smo ljudje v tem okolju nepomembni, številke. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da se nočemo izpostavljati. Vse požremo in gremo dalje. Dokler se tudi nam ne zgodi. Predstavljeni so različni liki, otroci, poslovnež, skakalec v Sočo …

V stekleni kocki je na stebru dvignjen nad vsem zaprt človek z zavezanimi očmi. Kdo naj bi to bil?

Zaprt je v stekleni pisarni. Noče videti. Je v varni distanci. Predstavlja moč kapitala, ki ga ne zanimajo ljudje in njihovo zdravje. Dela po zakonih, in vendar zakone pišemo ljudje. Človek pa ne sme umirati zaradi denarja, ki si ga prilaščajo nekateri.

Torej je namen razstave predvsem ekološko ozaveščanje prebivalcev naše doline. Razstava se odpira ravno na dan, ko je občinski svet obravnaval okoljevarstveno dovoljenje, ki omogoča Salonitu Anhovo zelo velike količine sežiganja odpadkov. Moramo torej biti pesimistični, ni izhoda?

Živimo v onesnaženem okolju. Mi in naši otroci. Bomo pustili, da bodo tudi naši vnuki? Morali bi se malo zamisliti. Žalostno je, da navadni smrtniki, ki razen bolezni nimajo nič, nasprotujejo tistim, ki se borijo za čisto okolje. Kose v zraku so različne. Grozi nam pa ne samo »fabrika«, okolje uničujemo tudi sami. Začeti moramo tudi pri sebi.

Razstava Gabrijela Ipavca bo odprta v mesecu avgustu ob četrtkih od 17. do 19. ure, ogledali ste si jo lahko v času praznika Skoki z mosta, po dogovoru pa je obisk možen tudi ob drugih terminih. Vabljeni!

Pogovarjala se je Irena Hočevar Križnič.