Govor ob odkritju spominske plošče Valentinu Staniču

Govor ob odkritju spominske plošče Valentinu Staniču v Bodrežu , 17. 11. 2024

Danes smo se zbrali v Bodrežu na domačiji pri Pičonkovih, nekdaj Cerovščkovih, kjer je 12. februarja pred 250. leti luč sveta ugledal Valentin Stanič, naš rojak, duhovnik in izredni slovenski alpinist, razsvetljenec, narodni buditelj, dobrotnik ter vzgojitelj. V uvodu bi želel najprej izpostaviti enega zgodnejših spominskih zapisov o njem, ki ga je že v letih 1873 in 1874 pripravil duhovnik, zgodovinar in pisatelj Štefan Kociančič. Povezava med njima ni bila naključna, saj je bil Kociančič Staničev učenec, slednji pa ga je tudi navdušil za pisanje v slovenskem jeziku. V zapisu je Kociančič besede namenil tudi Bodrežu. Zapisal je: »Dober četvrt ure nad Kanalom, na levem bregu Soče je prijazna vas Bodrež, ki šteje 15 ognjev in spada z nekoliko večjo vasjo Logi pod isto občinsko in katastralno upravo. Bodrežani so precej premožni. Polja imajo veliko, tudi živine še doberšno redijo. Nje ga dni, ko je vinska trta bolje rodila, imeli so prepolne kleti vina. Prodajali so ga na Tominsko in v bližnjo Gorico, kar jim je lepih krajcarjev neslo. Tudi s svilorejo so se že od nekdaj pečali in se še pečajo. Pri sosedih so bili Bodrežani že od pamtiveka na glasu kot pridni, varčni in skoz in skoz pošteni ljudje.« V tem okolju sta se spoznala, poročila in skupaj zaživela Andrej Stanič in Marija Ipavec. V zakonu se jima je rodilo šest otrok – poleg Valentina še Tomaž, Marina, Marijana, Doroteja in Katarina. Šlo je za spoštovano in trdo kmečko družino. Lavantinski nadškof Anton Martin Slomšek je o Cerovškovih zapisal, da so otroke učili »priden biti, trdno delati in lepo moliti.« Starši po vsej verjetnosti niso bili pismeni, a so v okolju, ki ni nudilo veliko priložnosti, prepoznali pomen izobrazbe in omogočili sinovoma šolanje. Oče je v ta namen angažiral znanca, zasebnega učitelja s Tolminskega, ki je v zameno za plačilo, dalj časa poučeval Valentina in Tomaža na domu. Kociančič je zapisal: »Oba sta se dobro učila, toda Valentin je Tomaža daleč prekosil; zato si je oče mislil, kaj bi bilo, ko bi ga v šolo dal, če ne bo 'gospod', bo pa vsaj več kot navaden kmet. Materi je bila ta misel všeč in v kratkem se je po vasi govorilo: 'Cerovščkovi dajo mlajšega v šolo'.« Njegovo novo življenjsko obdobje se je tako pričelo leta 1790, ko mu je bilo pri šestnajstih letih omogočeno nadaljnjo šolanje v Trbižu, Celovcu in od leta 1793 dalje v Salzburgu, kjer je lahko razvil svoje bogate talente, znanje pa v kasnejšem življenju uporabil na različnih zelo raznolikih področjih. Stanič je tudi po večletnem bivanju na Koroškem in Salzburgu ostal povezan z domačimi kraji. Sem se je vrnil po posvetitvi v duhovnika, najprej na Banjšice in bližnji Ročinj, pristne stike pa je ohranjal tudi po selitvi v Gorico leta 1819. Rad se je vračal tudi na domačijo, ki jo je po smrti očeta prevzel brat Tomaž. Skupaj z Valentinom sta jo leta 1836 obnovila, na kar spominja vzidan kamen na tukajšnjem skednju, ki se je ohranil do danes.

Petdeset let po postavitvi prve spominske plošče v Bodrežu, se danes, ob visoki obletnici, Staniču ponovno poklanjamo z novim obeležjem in tudi na ta način krepimo in negujemo spomin nanj. O Staniču je bilo letos, v sklopu različnih dogodkov in priložnosti že veliko povedano, zato bi želel zaključiti z nekoliko bolj osebnim pogledom nanj. Po mojem mnenju gre za najpomembnejšo osebnost, ki izhaja z območja Občine Kanal ob Soči. Gre za človeka, ki je bil po svojih idejah pred svojim časom, nekoga, ki je pustil viden pečat povsod, kjer je živel in deloval. Pomembno je zaznamoval naš lokalni, goriški, slovenski in srednjeevropski prostor konca 18. ter prve polovice 19. stoletja. Krasili so ga neskončna energija, celoživljensko učenje, odprtost do idej in širok spekter dejavnosti. S praktičnim delom je znal pristopiti do ljudi, jih navdušiti za novosti in jim tako pomagati k izboljšanju njihovega življenja. Stanič nam je lahko tudi danes v zgled zaradi svojega elana ter aktivnega delovanja, predvsem pa kot človekoljub, ki je z veliko inovativnega znanja in empatije pomagal tako ljudem kot živalim. Njegova življenjska zgodba nam pokaže tudi, da ni nikoli prepozno začeti z nečem novim, da lahko v katerikoli življenjski dobi stvari premikamo na bolje in dosežemo spremembe, ki vplivajo ne samo na nas posameznike, ampak tudi na širšo družbo.