Že sama beseda Palec je obetala nekaj dobrega in razmišljanje v to smer je bil zadetek v polno…

Zjutraj smo se zbirali in pobirali, po vseh koncih in krajih in se le zbrali na velikem parkirnem prostoru, kjer cesta zavije proti Valvazorjevem domu pod Stolom. Sedemindvajset udeležencev , iz vseh vetrov, se temu reče…vsi dobre volje, polni pozitivizma in že takoj je bilo začutiti, da se je zbrala tista ta prava kombinacija in da je dan zadel na lotu.

Naprej smo se zapeljali do parkirnega prostora, pol urce pešačili do Tinčkove koče na višino 1070 m in naprej do doma pri Izviru Završnice. Tam sta nas Gašper in oskrbnik koče pričakala, nas ogrela z zakurjeno pečjo, pa tudi z dobro kavico, čajčkom in s prihodavčkom ;-)

In krenili smo dalje .. na naš čudoviti cilj-Palec, goro v osrednjih Karavankah, visoko 2026 m.

S pogledom, v dolini pri koči, smo ošinili naš cilj Palec in ojejjj, a tako daleč je … S počasnimi koraki smo z označene poti krenili na neoznačeno pot, se zmerno strmo vzpenjali ter se po 20 minutah zopet vrnili na pot proti Palcu. Po idilični dolini Suhega rušja smo dobesedno uživali. Občutiti je bilo umirjenost v skupini in navdušenje ob ivju na ruševju. Kot bi nekdo ravnokar z umetnim snegom prekril drevesca, manjkali so samo še okraski…

Od tu smo se naprej povzpeli še po melišču na mejni greben, Žleb, na višino 1916 m, od koder se nam je odprl pogled na Avstrijsko stran. Ampak ne samo to, pred seboj smo zagledali redek svetlobni pojav, ko se pred planincem, ki ima sonce za hrbtom pojavi barvna meglica, v njej pa zagleda sebe.. na Glorijo. Tisti, ki smo to ujeli v svoje oko, smo bili zelo navdušeni..nekateri so jo namreč videli prvič...

Sledil je še vzpon na vrh Palca. Z malo pazljivosti smo bili kaj kmalu gor pri križu. Tudi meglice so odšle in sonček je posijal, mi smo pa uživali ob razgledih na vrhu. Slikali smo se tako in drugače, na vrhu smo bili kar precej časa…

Sestop z grebena Palca z malo več pazljivosti in povratek nazaj k domu pri Izviru Završnice, kjer smo pojedli nekaj toplega ali pa snedli svoj sendviček, popili še odhodavčka in se v skorajšnjem mraku spustili nazaj v dolino.

Utrujenosti ni bilo, zato pa je bilo polno dobrih in prijetnih vtisov, torej, točno to kar nam ponujajo gore…

Zapisala: Katja Žagar, vodnica PDVS Kanal