Šola v naravi

Na poti z avtobusom sem sedela z Elo. Pogovarjali sva se, se zabavali in ogledovali pokrajino. Postanek smo imeli v Piranu. Ogledali smo si akvarij in muzej školjk. Ko smo prispeli na Debeli rtič, smo najprej pojedli kosilo, potem pa smo po sobah znosili prtljago.

Vsak dan smo imeli plavanje. Plavali smo v notranjem in zunanjem bazenu, kdaj pa tudi v morju. V sredo smo imeli Lov na zaklad. To mi je bilo najzabavnejše. Naslednji dan smo se preizkusili v lokostrelstvu. Imeli smo čas za nakup spominkov. Zadnji dan so učitelji preverjali plavanje. Dobili smo priznanja – bronastega, srebrnega ali zlatega delfinčka.

V šoli v naravi sem se imela res lepo, kljub temu, da sem pogrešala družino in živali.

Neja Levpušček, 5. a

LOV ZA ZAKLADOM

V šoli v naravi smo šli tudi na lov za skritim zakladom.

 Najprej smo se razdelili v pet skupin po pet učencem, eno skupino pa je sestavljalo 6 učencev. Jaz sem bil v skupini z Juretom, Petrom, Lukom, Anejem in Blažem. Imenovali smo se skupina tri, zato smo se na pot podali kot tretji. Pri prvi postaji si je en član skupine moral zavezati oči, ostali člani pa so ga morali voditi. Ko smo popravili prvo nalogo, smo stekli k drugi postaji. Naloga, ki nas je čakala je bila, da napišemo mesta, ki ležijo ob slovenski obali. Ta naloga ni bila pretežka, zato smo jo hitro opravili. Na tretji postaji so nas čakale uganke, ki pa niso bile preveč zapletene. Pesniške sposobnosti smo preizkusili na četrti postaji, na peti postaji pa smo morali poiskati skriti zaklad-lizike. Ta postaja je bila najboljša.

Domen Božič, 5. b

PO POTEH ZGODOVINE

V sredo, 8. 9. 2021, smo se učenci šestega in sedmega razreda odpravili na kulturni dan. Obiskali smo bolnico Franjo in Bevkovo domačijo.

Petnajst minut do osmih smo v avli prevzeli malico. Pred šolo smo vstopili na avtobus in se odpeljali na dolgo pot. Po ozki in vijugasti cesti smo prispeli v Cerkno. Veselila sem se, kajti letos bomo tja odšli v zimsko šolo v naravi. Ko smo prišli na parkirišče pred bolnico Franjo, nas je tam že pričakala vodička. Popeljala nas je po soteski. Hodili smo približno deset minut in ob tem poslušali razlago o nastanku bolnice Franje. Pripovedovala nam je o tem, kdo jo je naredil, kako so jo naredili in kako zelo pomembna je bila. V njej so oskrbeli veliko ljudi. Najbolj me je očaralo, ko smo si ogledali barake. Bile so majhne. Zelo zanimivo je bilo tudi, ko nam je vodička pripovedovala o lastnoročno narejeni elektrarni. V bolnici so bili tudi rentgen, izolacijska soba in svinjak.

Po ogledu bolnice Franje smo se po ozki cesti odpeljali do Bevkove domačije v Zakojci. Tam nas je sprejela druga vodička. Najprej smo si ogledali vežo, nato dnevno sobo - hišo, kuhinjo, spalnici ter senik, kjer so spali otroci. Na seniku je sedaj razstava nekaterih Bevkovih del ter uniforma, ki jo je pisatelj nosil v vojni. Vodička nam je tudi povedala o nekaj neprijetnih dogodkih Franceta Bevka in njegovih inspiracijah. Črpal jih je iz življenjskih dogodkov, ki so ga doleteli. Povedala nam je, da je pisal pod psevdonimom, vendar so ga razkrili po načinu pisanja. Izvedeli smo tudi, da je umrl na njegov osemdeseti rojstni dan. Po njem se imenuje  knjižnica v Novi Gorici.

Polni nestrpnih vtisov o življenju v bolnici Franji in življenju Franceta Bevka smo se po končanem ogledu vračali nazaj proti šoli. Bilo mi je zalo všeč, še posebej bolnišnica Franja.

Loris Sofia Vidič, 7. b