Letošnji nabor predstav je gledalcem ponudil precej zanimivo mešanico dveh nekoliko bolj klasičnih odrskih komedij, treh avtorskih projektov in tudi ene sodobne drame s humornimi vložki.

V petek, 22. avgusta, so pri nas gostovali člani DPD Svoboda iz Loške doline, ki so na oder postavili delo priznanega angleškega dramatika Williama Douglasa Homea Igra v štirih, kdo dobi.Home je v letih po 2. svetovni vojni slovel kot pisec lahkotnih komedij, v uprizoritvi društva iz Loške doline pa je blestel predvsem Beno Peček, ki se je izvrstno vživel v vlogo pisatelja Hugha, katerega žena želi iz zdolgočasenega življenja zbežati z drugim, on ji želi z inscenacijo lastnega zakonolomstva na pladnju postreči z dokazi za ločitev, nazadnje pa doseže ravno nasprotno.

Družba iz Loške doline nam je postregla še z eno zanimivo informacijo, namreč, isto igro so člani njihovega društva že igrali leta 1973, igro je režiral Jože Stanič, dolgoletni motor društva, ki je bil, po njihovih informacijah, doma iz Nekovega nad Kanalom.

Cuker teater Piran je pod vodstvom režiserja Dejana Spasića ustvaril avtorski projekt o nastajanju gledališke predstave pa tudi tem, kaj se igralcem medtem dogaja doma, v »resničnem« življenju.

Predstavili so ga na drugem večeru, 23. avgusta, gledalci so bili z videnim zadovoljni, je pa res, da avtorski projekti, pri katerih vsak ali večina članov ekipe prispeva svoj »košček«, navadno tudi ostanejo prav to, razmeroma fragmentiran skupek brez osrednjega urejevalnega načela, katerega vrednost je morda bolj v procesu nastajanja kot v samem izdelku.

Prvi konec tedna je zaključila skupina iz Repentabra z besedilom, ki je prav tako nastalo znotraj skupine, vendar je bila zanj odgovorna ena oseba – vodja in režiserka Anja Pangerc. Skupaj, pa še mama je delo, ki je bilo po motiviki vsakodnevnega življenja in gledališki izvedbi precej sorodno delu Pirančanov, le da se je tu poznal poskus izdelave dramatske zasnove in zapleta, torej tega, da je bilo besedilo zamišljeno kot celota.

Drugi konec tedna je, zopet v Desklah, odprla skupina iz Bovca, ki v splošnem s svojo predstavo tudi sodi v kategorijo »avtorskih projektov«, vendar čisto drugačne vrste. Predstava je pravzaprav nasledek zbiranja starih bovških besed, rekel in rečenic in je del projekta, ki ga je ob sodelovanju dr. Barbare Ivančič Kutin podprlo Ministrstvo za kulturo. Projekt je med drugim raziskoval, oživljal in interpretiral pozabljene fraze, narečne izraze ter osvetljeval zgodbe iz vsakdanjega življenja nekoč na Bovškem.

Predstava Sočna bovščina – lokalna frazeologijav obliki 21-ih skečev združuje zgodovinsko avtentičnost, humor in čustveno globino, za nameček pa jih vmes glasbeno pospremi še s skladbami bovškega kantavtorja Petra Della Biance in spremljevalne skupine d'Towkrs, ki prav tako prepevajo v narečju.

Iskrivosti, ki so nekoč živele med ljudmi, se tu bohotijo ena čez drugo, vse pa se zaključi z dialogom med dolgoletnima članoma bovške igralske skupine, bratoma Petrom in Mitjem Cudrom, ki takole modrujeta (po prostem prevodu v knjižni jezik): »Kdo je srečen?« – Srečen je, kdor ima vse, kar si želi.« – »Ni res, srečen je, kdor si ne želi tistega, česar nima.«

Druga »klasična« komedija nekoliko mlajšega, tokrat ameriškega avtorja, je bila na sporedu v soboto, 30. avgusta, ko so pri nas gostovali gledališčniki iz Kranjske Gore. KPD Josip Lavtižar že precej let s prevajanjem pri nas še neuprizorjenih del skrbi za pestrost in raznolikost gledališke ponudbe na ljubiteljskem gledališkem trgu.

Tokrat so izbrali delo, ki v prevodu nosi naslov Deset evrov na uro,osnovna zgodba pa je v komedijah večkrat uporabljen motiv »večerje s pomembnežem« pred in med katero gre seveda vse narobe. Kot recimo to, da na vrata uspešnega odvetnika potrka stari prijatelj z univerze, ki ve, da ta odvetnik sploh ni nikdar obiskoval pravne fakultete – pred vrati pa je večerja s človekom, ki bi lahko postal partner v odvetniški pisarni.

Nekoliko grenek, a ne čisto iz trte izvit konec podčrta poanto, za katero se nam zdi, da je prevečkrat osnova odvetniškega poklica – kljub dolgoletnemu zavajanju in debeli laži, da je diplomiral na pravni fakulteti, odvetnik na koncu kljub vsemu postane partner, saj, kakor pravi njegov dotedanji šef, je takega izmikanja zmožen le človek, ki je rojen za odvetnika.

Gledališče na Kontradi smo letos zaključili v velikem slogu – obiskalo nas je Beneško gledališče, ki se je s predstavo Guor z manoletos uvrstilo na zaključno državno Linhartovo srečanje v Postojni, ki bo na sporedu med 18. in 20. septembrom.

Minimalistična predstava s štirimi igralci nas je popeljala skozi razmišljanja mladega para, ki se najprej odloča za otroka, ga nato dobi, a še pred rojstvom izgubi in se nato sooči z žalovanjem in (samo)obtoževanjem. Igralski kvartet nas je tako subtilno popeljal po raznih »slikah iz življenja«, dejanskih ali namišljenih, med katerimi pa na odru seveda ni velike razlike.

Četudi ne komedija, je predstava zagotovo ostala gledalcem v spominu, tudi zato, ker je v razmeroma težkih temah našla tudi humor in smisel za življenje, Benečani pa so z igro v zanje značilnem narečju dokazali, da knjižni jezik ni edini, ki lahko posreduje resne teme.

Organizatorji smo z letošnjo izvedbo Gledališča na Kontradi zadovoljni, negotovost z vremenom in selitvi v Deskle sta zagotovo nastopajočim skupinam odškrnili še kakšnega gledalca več, a vendar bomo v duhu stavka iz naslova dejali, da smo srečni s tem, kar imamo – in imeli smo okrog sto čudovitih in radovednih gledalcev na večer. Hvala vam iz srca in se vidimo prihodnje leto!