Spremljevalni program Knjižnice pod krošnjami je s Pravljičnimi potmi pod krošnjami 24. julija odprla pripovedovalka ljudskih zgodb Irena Cerar, sicer tudi urednica otroške revije National Geographic Junior. Za najmaljše je prepletla zgodbe iz ljudskih pravljic in pripovedk, ki jih je zbrala v svojih družinskih vodnikih Pravljične poti Slovenije in Pravljične poti v zgodovino. Naslednji dan so bile na vrsti Idrijske zgodbe, „pihane“ na orglice. V narečju jih je pripovedoval arhitekt in eden redkih slovenskih koncertnih orgljičarjev Miro Božič. V petek, 27. julija je vroči popoldan, z zgodbami iz kraja, kjer življenje „bije“ že sedemsto let, popestril Ludvik Janež iz Čadgra. Ponedeljek, 30. julija, je bil obarvan rezijansko. Kultne pravljice iz Rezije, kjer ima glavno vlogo običajno lisica, je pripovedovala Luigia Negro, ena najvidnejših predstavnic slovenskega kulturnega življenja v Reziji.

Nato je bil govor o punku, saj je bil gost Knjižnice Igor Vidmar. Kakor je povedal mora biti punkovska drža danes nekonformistična, uporniška. Gledati mora izza videza stvari. Videz danes prevladuje povsod, v medijih, v politki in kulturi: „In ker nam vsemogočni posredniki mediji in politiki kažejo eno samo, dominantno sliko sveta in vseh pojavov, je zelo težko prodreti za to kuliso. Če kaj, potem je danes po mojem, punkovska drža možna prav kot nesprijaznjenost s tem, da so stvari takšne, kot so in nesprijaznjenost s tem, da sprejemamo ta videz. Potrebno je pogledati, premisliti, za kaj v resnici gre.“

Prvega avgusta je otroke v Afriko in njen svet basni popeljal Max Zimani, vodja nevladne organizacije Zavod Global, v okviru katerega s pravljicami, glasbo in plesom seznanjajo otroke z afriškim svetom in medkulturnostjo.

Četrtkov večer, 2. avgusta, je bil pesniško obarvan. Svoje delo na RTV Slovenija, pisanje knjig in pesmi je predstavil pisatelj in novinar Esad Babačić, ki je bil v mladosti navdušen košarkar, nato pa je v trenutku odločitve med košarko in pivom, kakor je povedal v Kanalu, izbral pivo. V osemdesetih letih, ko je delal kot pek v Žitu, je paralelno živel tudi punk. Bil je član pankovske skupine Via Ofenziva in je avtor legendarne pesmi Proleter. Kakor je poudaril, so se on in njegovi prijatelji ukvarjali z „norimi“ idejami, vendar so nekateri že takrat bili preračunljivi: „Vsi smo bili že od nekdaj izdani. Znotraj punka so se skrivali malomeščani, ki so še vedno imeli družbeno moč in so zasedali pomembne družbene položaje.“ In kako piše pesmi, ki jih je izdal že v številnih zbirkah? Pomembno je kako se pesem začne: „Izkoristiti je potrebno trenutek, energijo, prvi sunek, potem pa je pomemben le še konec.“

V petek, 3. avgusta, smo lahko iz prve roke poslušali, kako je novinarsko delati na vojnih žariščih. O svojih izkušnjah je pripovedoval Boštjan Videmšek poročevalec s kriznih žarišč od Kosova, leta 98/99 do Afganistana, Pakistana, Iraka, Somalije, Konga, Sudana, Gaze in Sirije, Boštjan Videmšek. „Popolno vojno poročevalstvo je popolnoma enako vrhunskemu alpinizmu. Od vsakega najmanjšega koraka je odvisno, ali boš preživel,“ je pojasnil. V Egiptu je izkusil ‘arabsko pomlad’: “Na tahrirju sem začutil spontan boj za svobodo, ki so ga vodili mladi, izobraženi ljudje. V njih sem videl sebe, zavidal sem jim pogum, da se zoperstavijo vojaški diktaturi.“ Poudaril je še, da od 11. septembra 2001 živimo v obdobju permanentne krize in strahu in smo se pripravljeni odreči svobodi in sprejemati vse mogoče kompromise. Med drugim tudi, da neoliberalizem s krčenjem delavskih pravic krči tudi človekove pravice.

Za pol neba pa je naslov pesniškega prvenca, ki nam ga je na zaključnem večeru v petek, 4. avgusta, predstavila novogoriška avtorica Miljana Cunta. Poezijo čuti kot „globinski del“ sebe, čeprav mora zaradi preživetja veliko več časa posvečati drugim dejavnostim. Med drugim je poudarila, da se v kriznih situacijah vedno iščejo „grešni kozli“. Ta hip je slovenska politika ocenila, da je koristno, če izbere kulturnike. Do določene mere je to celo razumljivo: „Oblast je izbrala kulturnike, saj ne tolerira kritiškega in kritičnega udejstvovanja državljanov.“

Kljub izjemnim gostom tako za najmaljše, kakor za najbolj zahtevne obiskovalce, v Knjižnici pod krošnjami v Kanalu ni bilo prav velike gneče. Škoda.