8. februarja, na obletnico smrti našega največjega poeta Franceta Prešerna, obeležujemo v Sloveniji Slovenski kulturni praznik. S prireditvami se s hvaležnostjo in ponosom spomnimo naših velikih ustvarjalcev in poustvarjalcev,znanstvenikov, športnikov in vseh drugih,ki so Slovenijo umestili v svet prepoznavnih dežel.Praznik ali pa ne, bi moral biti sleherni dan, za vse nas, saj je kultura širok pojem, ki ocenjuje in popredalčka vsakega izmed nas glede na naše misli, besede in dejanja.
Danes bi se rada spomnila nosilcev kulture, ki so orali ledino in delovali v Desklah prej in v času, ko sem bila zaposlena na tamkajšnji osnovni šoli.Izpostavila bi le nekatere, ki v meni še danes vzbujajo občudovanje nad vsem, kar so v tistem času zmogli narediti.
Nikakor ne bi mogla mimo g.Franca Žižmonda - kapelnika Godbe na pihala "Salonit Anhovo", režiserke ge. Mire Štrukljeve,ki je z igralci amaterji ustvarila niz odmevnih gledaliških predstav, v katerih je velikokrat uporabila tudi mene, da sem v dogajanje na odru umestila kakšen glasbeni vložek.Zraven je sodila tudi ga.Adriana Sattler, ki je ustvarjala za igralce ustrezne kostume in poterbno garderobo.Tu sta še vedno pripravljen, neumorni "taužentkunstler " g.Štefan Keber in skrbna knjižničarka ga. Milena Padežnik. Zahvala gre vsem vodjem in zvestim članom delujočih sekcij tistega časa, kot tudi njihovim naslednikom,pa tudi vsem tistim, ki so tako ali drugače pripomogli k delovanju kulturnega življenja v kraju. Moje spoštovanje in poklon!
Ker sem po poklicu glasbenica, bom predstavila moj pogled na veličino g. Franca Žižmonda - kapelnika Godbe na pihala "Salonit Anhovo", katere ustanovitelj in pokrovitelj je bila tovarna Anhovo.Ta je godbo tudi finančno podpirala pri nabavi instrumentov in drugih potrebščin. Danes prihajajo k godbi glasbeno pismeni ljudje, z v glasbeni šoli pridobljenimi znanji. V tistem času je bilo drugače.G. Žižmond je vsako jesen, ko se je začela šola, prihajal k meni v razred in mi rekel: "Adela, pošlji mi kakšne mulčke iz 5.in 6. razreda, ti že veš katere." To se je tudi dogajalo in dobro sva sodelovala. Na ta način je g. Žižmond skrbel za podmladek orkestra, ki je prihajal iz Deskel in okoliških krajev. Zanimanje za to dejavnost je bilo v tistem času veliko, a za dosego cilja je bilo treba veliko vaj, močne volje, vztrajnosti, odrekanja, zagnanosti in nenazadnje tudi glasbenega talenta. Šlo je za popolne amaterje, ki jih je moral g. Žižmond najprej izobraziti, jih seznaniti z instrumentom in njegovim delovanjem, naučiti branja in igranja po notah, naučiti veščin pravilnega dihanja, nastavka, držanja instrumenta v rokah, skratka vsega, kar mora glasbenik v orkestru znati. To je bil velik zalogaj, ki ga je poleg vodenja orkestra g. Žižmond opravljal sam in to za vse godbeniške instrumente.
Druga stvar, za katero je g.Žižmond skrbel, je bila oskrba muzikantov z notami.Teh se skoraj ni dobilo, zato je marsikatero priredbo napisal kar sam. Za vsakega muzikanta posebej je moral v notni zvezek ročno izpisati njegov part. Spominjam se tistih majhnih notnih knjižic, ki so jih imeli godbeniki pritrjene na instrumentu in v notnih črtovjih drobcenih, na roko napisanih črnih not. Te knjižice so bile plod njegovega dela. Danes se note kar fotokopirajo.
Franca Žižmonda že 35 let ni več med nami, ni več tudi Mire Štrukljeve, Adriane Sattlerjeve, Štefana Kebra, Milene Padežnikove...Ni več mnogih takratnih godbenikov, gledaliških igralcev...,ostaja pa spomin nanje in zahvala za pot, ki so jo tlakovali za vse tiste, ki njihovo delo nadaljujejo.
Zapisala: Adela Jerončič
