Likovno ustvarjanje Igorja Zimica se je začelo kot dialog z vizualno stvarnostjo, ki je bila zanj zavezujoč optični normativ. Doseči njeno adekvatnost na slikovnem polju pa tisti cilj, ki se mu je skrbno in z ljubeznijo posvečal. Potovanje po likovnem svetu je bilo vseskozi povezano tudi z lastnim raziskovanjem in študijskim poglabljanjem ter tako z vsebinskim kot likovnim razmišljanjem. Postopoma ni bil več ustvarjalno izpolnjen, če mu je uspelo doseči le istovetnost med videnim in naslikanim, če mu je uspelo uresničiti perspektivična načela, doseči oblikovno dovršenost, volumetričnost, se občutljivo približati barvnim danostim in seveda izgraditi prava kompozicijska izhodišča. S sliko je želel povedati več, vendar ne na neposredno prepoznaven način. Podobo je želel podpreti s svojo občutljivo percepcijo, s pronicljivo analizo vsebine, z asociativnimi namigi in metaforami. Zamikale so ga simbolne dimenzije, preoblikovana in globlje sporočilna pomenskost. Pripoved je želel spremeniti v izpoved, realno stanje v osebno duhovno videnje. Intenzivnost doživljanja in odzivanja je prelil v (s)likovni jezik. Tako je v likovno formalnem smislu stopil na pot reduciranja, preoblikovanja in avtorskega artikuliranja. Izoblikoval je lastno izraznost, ki se z leti ustvarjalnega zorenja nadgrajuje, variira in se spreminja, a temeljna zanimanja ostajajo kot neomajna smernica, kot (p)osebna ustvarjalna koda. Slikar vselej stremi k globljemu in prenesenemu pomenu, doseči želi s čutnostjo napolnjeno in v simboliko odeto sporočilnost, prizadeva si za intenzivno barvno paleto in uresničuje zanimanje za strukture, za poudarjeno površinsko dogajanje. Abstrahiranja mu omogočajo, da izrazi tisto, kar je samo njegovo, kar ima njegovo zgodbo, čutenje in sporočilo. V tej smeri ga nedvomno podpirajo veliki slikovni formati. Do njih ima posebno afiniteto, saj ne utesnjujejo njegove ustvarjalne svobode, na njih pa še posebej pride do izraza tudi avtorjeva izjemna ustvarjalna energija. 

K ustvarjanju ga vabijo življenje, dogajanje v njem samem in okrog njega, intimna osebna in družbena situacija. Je subtilen in angažiran ustvarjalec. Posamezna tematska izhodišča ga popolnoma okupirajo, in tako se vrstijo dela v ciklih. Pogled nazaj kaže, da je Igor v svojem življenju in ustvarjanju naredil pomembne premike, da je znal z likovnimi besedami odgovoriti na marsikatero dogajanje in stanje. Preizkušnje in spremembe je prevedel v likovne podobe. Ne glede na motiv se v slikarjevih delih kot nekakšen emblem že nekaj časa pojavlja oblika piramide, telo, ki daje njegovim organskim formam geometrijski ritem, a bistvo telesa se vendarle skriva povsem drugje. Za avtorja namreč predstavlja simbol upanja. 

Slike Igorja Zimica postajajo vse bolj notranje dinamične, polne soočanj nasprotij, a vendarle vseskozi skrbno grajene in popeljane v stanje ravnotežja. Dinamiko jim dajejo barvni odnosi, soočanja med ostrimi in mehkimi oblikami, med strukturalnimi poudarki in gladkimi deli, med linijami in ploskvami, med elementi izpovednosti in spremljajočim se ozadjem. Kompozicije so premišljene in osmišljene. Zdi se, da jih določa bipolarnost tako v likovnem kot v vsebinskem smislu. Nasprotja in dvojnosti pa zna avtor balansirati, uravnovesiti, in to ne le na sliki s tovrstnim naslovom. To so  principi notranje gradnje, s katerimi uresničuje intimno čuteča in hkrati obče univerzalna stanja ter reflektira večne analogije življenja in sveta. V slikah je zaznati horizontalne in vertikalne orientacije. V njegovih delih se nenehno srečujejo mehke, organske, čutne forme z ostrimi, geometrijskimi, razumskimi.

Intenzivna, močna, žareča in na široko odprta barvna paleta, igra dialogov, kontrastnih in komplementarnih stanj, v najnovejših delih pa tudi transparence, ki odkrivajo večplastnost in razpirajo bogastvo likovnih efektov, Igorja Zimica zaznamujejo kot zapriseženega kolorista. Barve so njegovo magično sredstvo izražanja, so moč in energija, vir razpoloženjskosti in »skrivne« sporočilnosti. Zgornje vrednosti, njihova žarilnost in intenziteta, so pogojene s spodnjimi nanosi. Avtor se z barvami igra, razkriva zapisanost primorski koloristični tradiciji, vselej pa je v njegove barve umešan simbolni pomen. V naboru nad vsem dominira slikarjeva ekspresija, njegovo intimno stanje in zavedanje. Nepogrešljiva mu je prisotnost bele, posega po črni, a obe dozira v premišljeno odmerjenih količinah. Slikarjev ustvarjalni čas bi lahko razdelili celo na posamezne nosilne barve. Njegova slikarska platna namreč živijo v prevladujoči modri, nato rdeči, pa tudi v vijoletnih tonih. Čiste, intenzivne barve, nanesene v obliki bogatih barvnih impastov, sestavljene v pogosto dramatično napete, celo drzne konfrontacije, se srečujejo s tistimi, ki kažejo na mehka prehajanja, prelivanja in celo pretakanja, kar je še posebej opazno na slikah, na katerih nas zgornji deli slikovnega polja usmerijo v nebesne sfere. 

Ob energiji barv vse bolj zaznavamo tudi energijo poteznosti, drobljeno v segmentirane, a odločne potege, ki sestavljajo elemente izpovednosti. V preteklosti so nanosi nastopali v večjih barvnih ploskvah, danes pa vse bolj živo in trepetajoče oblikujejo slikovno površino. Na njej pa imajo posebno mesto pravolinijski potegi, ki s svojo ostrino režejo slikovno polje, vendar ga nikoli ne razkrajajo. Zaznati je, da je teh v najnovejših delih manj. Avtorjeva snovanja so tudi pot k strukturam slikovne površine, k površinski razgibanosti in poudarjenosti. 

Igorja Zimica je življenje odpeljalo v drugačno poklicno smer, kot si je sprva želel. Kljub temu pa se njegove likovne zgodbe na slikarskih odrih odvijajo že od začetka 80. let. Z leti je likovno zorel in ustvarjalnost zaznamoval s številnimi prelomnicami, a zaveze z vsem tistim, kar določa njegovo poetiko in ji daje nezamenljivo avtorsko svojstvenost, ni nikoli prelomil.

Besedilo: Anamarija Stibilj Šajn