Razglednico na sliki je v času prve svetovne vojne iz češkega mesta Sukdol (Suchdol pri Kutni Hori) poslal dekan Ivan Rojec goriškemu nadškofu Frančišku Borgii Sedeju. Rojec je bil aprila 1916, na cvetno nedeljo, na obisku pri slovenskih beguncih na osrednjem Češkem. Tamkajšnji begunci so že več mesecev prosili za obisk slovenskega duhovnika, saj se je bogoslužje izvajalo v češčini. Rojec je na razglednico med drugim zapisal: »Oljčno nedeljo v Suhdolu pri Kutni Hori, kjer je 107 Kanalcev. Danes vsi pri spovedi. Vsi veseli, da sem jih obiskal!« Kako so se Kanalci znašli med prvo svetovno vojno več 100 kilometrov stran od doma?

Begunska izkušnja civilnega prebivalstva iz občine Kanal se je začela kmalu po italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski maja 1915. Po zasedbi desnega brega reke Soče se je italijanski prodor zaustavil in začelo se je dolgotrajno bojevanje na soški fronti. Na in ob bojišču se je znašlo tudi civilno prebivalstvo, ki je postalo žrtev obstreljevanja obeh vojskujočih se strani, zaradi česar sta kmalu sledila njihova evakuacija in odhod v begunstvo. Avstro-ogrske vojaške oblasti so kanalske begunce najprej umaknile na Kanalski Vrh, od koder je 19. avgusta 1915 sledil odhod v Volčjo Drago. Od tam so jih z vlaki odpeljali v begunsko taborišče Wagna na Štajerskem. Ob prihodu v taborišče so jih popisali. Skupina je štela 315 beguncev. Velika večina beguncev je bila mlajša od 18. let, pri odraslih osebah pa je bila večina žensk. Majhno število moških je bila posledica mobilizacije, ki je zajela starostne skupine med 18. in 50. letom starosti. Wagna ni bila končna postaja, saj so jih že dva dni kasneje odpeljali dalje na Češko. Na Češkem, kjer naj bi po štetju slovenskih duhovnikov aprila 1916 begunstvo preživljalo okoli 2800 Slovencev in Hrvatov, so tako našli začasno domovanje tudi prebivalci Kanala, Bodreža, Morskega in Deskel. V manjših skupinah so jih namestili v krajih Suchdol, Ratboř, Beroun, Bela, Bezděz in Hořovice, kjer so začasni dom našli tudi begunci iz drugih goriških krajev. Prebivali so večinoma v podeželskih kmečkih hišah.

Pri transportu, namestitvi in soočanju z begunsko problematiko je prihajalo do večjih težav, a so se razmere v omenjenih krajih hitro izboljšale. Kanalski dekan Anton Berlot, ki je bil nameščen v begunskem taborišču Bruck ob Litvi v Spodnji Avstriji, je bil v rednem stiku z begunci na Češkem. Tri tedne po njihovem prihodu na Češko je o tamkajšnjih razmerah poročal goriškemu nadškofu: »Kanalski prebivalci so na Češkem ter so zadovoljni s svojo usodo. Pišejo, da se jim dobro godi ter da ljudje lepo z njimi ravnajo. Se nič ne kesajo, da so šli z begunci.« Tamkajšnji domačini so slovenske begunce po začetnem nezaupanju sprejeli večinoma pozitivno. Marija Blažič iz Segetov pri Opatjem selu je begunstvo preživljala v Volovicah na jugu Češke in se je kasneje spominjala: »Domačini so se do nas lepo obnašali in nas z odprtimi rokami sprejeli medse, razen prve dni. Mislili so, da smo Italijani, in so nas zmerjali. Ko so razumeli, kdo smo, so se odnosi takoj izboljšali. K temu sta brez dvoma pripomogla sorodna jezika in že tradicionalno prijateljstvo med našima narodoma.« V Suchdolu sta se za begunce posebej zavzela tamkajšnji duhovnik Jan Kral, ki je skrbel za duhovno oskrbo, in lokalni učitelj, ki se je celo naučil osnov slovenščine, da je komunikacija potekala lažje. Hkrati so se tudi begunci naučili češko, predvsem otroci, ki so hodili v tamkajšnje šole. Kanalski begunci so se večkrat oglasili v časopisju. Konec decembra 1915 so na primer v časopisu Slovenec objavili voščilo ob novem letu.

Zaradi vse večje draginje je postajal vse pomembnejši zaslužek, ki so si ga begunci uspeli zagotoviti z delom, predvsem na kmetijah. Življenjske razmere so s trajanjem vojne postale vse težje, pri čemer je največjo težavo predstavljalo pomanjkanje hrane. Po začetnem zadovoljstvu beguncev so se do poletja 1916 razmere tako poslabšale, da so Kanalci na Češkem stradali in se soočali s pomanjkanjem sredstev za preživetje. Na Češkem so v težkih razmerah pričakali konec vojaških spopadov na reki Soči in se začeli postopoma vračati domov od konca leta 1917 dalje.

Viri in literatura:

• ACAG – Archivio Arcidiocesi di Gorizia.
• ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej 10/2, d. 465.
• ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej 10/3, d. 705.
• ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej 10/3, d. 824.
• ACAG, Serie Arhivescovi, Sottoserie Sedej 10/3, d. 934.
• PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici.
• PANG 37, Občina Kanal, t. e. 3, a. e. 9, d. 2233.
• Slovenec, 27. 9. 1915, št. 220.
• Slovenec, 31. 12. 1915, št. 299.
• Slovenec, 26. 4. 1916, št. 95.
• Slovenec, 2. 5. 1916, št. 100.
• Devetak, Robert: »Razkropljeni smo v širni svet, naš sled je vroča solza in bolest ...«. Izkušnja prve svetovne vojne civilnega prebivalstva iz sodnega okraja Kanal. Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja, št. 37/38. Nova Gorica: Goriški muzej, 2015, str. 323–338.
• Prinčič, Vili: Pregnani: prva svetovna vojna: pričevanja goriških beguncev. Trst: Založba Devin, 1996.
• Prinčič, Vili: Tolminski dekan Ivan Rojec med begunci na Češkem. Na fronti: revija za vojaško zgodovino, št. 13. Šempeter: Društvo Soška fronta Nova Gorica, 2018, str. 5–8.
• Sedmak, Drago: Kanal in Kanalci med 1. svetovno vojno. Kanal ob Soči v dnevniku občinskega tajnika Antona Bajta (ur. Sedmak, Drago). Nova Gorica: Goriški muzej; Kanal ob Soči: Občina, 2006, str. 97–112.
• Svoljšak, Petra: »Smo ko brez gnezda plašne ptice« (Alojz Gradnik, Molitev beguncev): slovenski begunci v Italiji in Avstro-Ogrski. Soška fronta 1915–1917: kultura spominjanja (ur. Vincenc Rajšp). Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str. 89–104.