Kakor je zapisala na spletni strani svoje dejavnosti Sambad – Odnosi med nami, sta z možem v letu 2012 doživela eno najtežjih in hkrati najlepših izkušenj v skupnem življenju. Zaključila sta postopek mednarodne posvojitve in njuno življenje je dobilo novo dimenzijo, ki jo ponazarja triletna deklica s kamboškimi koreninami. Življenje je postalo polnejše...

L. R. Prinčič je sedaj stara tri leta, kako dolgo je trajala pot do posvojitve?

Pot do posvojitve je trajala več kot dve leti, kar je za slovenske razmere in glede na izkušnje drugih staršev zelo hitro. Ponavadi to traja pet do šest let. Pa tudi ti dve leti sta bili za naju izjemno dolgi.

Pot do posvojitve otroka v Sloveniji je dolga in zapletena. Kaj so glavne ovire na njej?

Največje težave so v birokraciji in v tem, da Slovenija pri mednarodnih posvojitvah nima izkušenj. Edini bilateralni sporazum imamo z Makedonijo. Od tam gre posvojitev lažje, saj so vsi dokumenti že vnaprej poznani in zato je njihova potrditev toliko lažja. Pri posvojitvah iz drugih držav, pa si prepuščen sam sebi.Tu se začnejo birokratske težave, ki jim ni videti konca. Poleg tega v Sloveniji ni agencije ali sedeža, ki bi se ukvarjal z mednarodnimi posvojitvami kot je to npr. Urejeno v naši sosednji državi Italiji. Pri nas celoten postopek vodi Center za socialno delo, ki pa svoje delo zaključi , ko te prizna ali ne prizna za primernega posvojitelja in umesti na listo čakajočih za posvojitev otroka iz Sloveniji. Slednjih pa v Sloveniji praktično ni.

Zato so sta se s partnerjem morala znajti.

Preko slovenskega para iz Italije, ki je posvojil punčko iz Peruja, sva dobila kontakte agencij, ki se ukvarjajo z mednarodnimi posvojitvami v sosednji državi. Problem pa je bil, da lahko zastopajo je svoje državljane. V italijanski agenciji so bili kljub temu tako prijazni, da so nama dali kontakt osebe v Kambodži, s katero je agencija pred leti sodelovala pri posvojitvah. V upanju, da bo rekel 'da', sva ga poklicala in ni nam odrekel pomoči. Od tu je šlo vse veliko hitreje.

Kako pa je bilo z osebnimi dokumenti za deklico. Ste lahko brez težav uredili slovensko državljanstvo zanjo?

Žal je bila naša punčka ob prihodu v Slovenijo opremljena samo z začasnim potnim listom, ki pa je potekel kmalu po našem prihodu domov. Več kot mesec dni je bila brez vseh dokumentov, torej tudi brez slovenskega državljanstva, saj je bilo Ministerstvo za delo, družino in socialne zadeve mnenja, da posvojitev ni potekala po pravi poti, kljub temu, da je bilo na vseh dokumentih navedeno, da je posvojitev potekala v skladu z Haaško konvencijo katere podpisnici sta tako Kambodža kot Slovenija in je tako zavezujoča za obe državi. Šlo je tako daleč, da smo morali najeti odvetnika, ki je na sodišče podal vlogo za priznanje posvojitve.Sodišče je sicer vlogo zavrnilo, a ob enem pristojnim organom naložilo, da jo morajo potrditi kor slovensko državljanko, saj je bila posvojitev opravljena v skladu s Haaško konvecijo, kot smo ves čas zatrjevali. Dejansko smo imeli srečo, da smo v Evropski uniji in da podpisana konvencija zavezuje državo glede izdajanja osebnih dokumentov.

Deklica je sedaj slovenska državljanka, obiskuje pa kanalski vrtec. Kako jo je sprejelo okolje in kako v družini doživljate njeno vživljanje vanj?

Zelo nas je bilo strah, kako bo s tem. Deklica je temnopolta in je seveda takoj opaziti, da ne prihaja iz tega kulturnega okolja. Bali smo se, kako jo bodo sprejeli stanovalci bloka, predvsem starejši, ki posvojitev ne poznajo tako dobro. Vendar je bil odziv takšen, da ga ne bi mogli doživeti niti v najlepših sanjah. Okolica jo obožuje. Vsi se zanimajo zanjo. Sosedje vedno vprašajo kje je in kaj dela. Res, sprejeli so jo izredno lepo.

Kultura in jezik njenih staršev ter okolja, v katerem deklica sedaj živi, postaja tudi njena kultura, vendar pa Maja in Simon ohranjata stik tudi s kulturo v kateri se je rodila.

Že od prvega dne želimo da ve, od kod izhaja in od kod so njeni biološki starši. Nekako vzporedno živi tudi s Kambodžo. Ves čas ji kažemo slike, kuhamo tudi azijsko hrano, in ko je jezna, pove, da bo šla kar nazaj v Kambodžo. Vsakemu pove, da je doma iz Kambodže, da se je tam drugače imenovala, da ima tam svoje otroke, da je tam imela svojo posteljo ... Tako da še vedno živi s Kambodžo.

Posvojitve v naši družbi so še vedno nekakšna tabu tema. Zelo malo je strašev, ki so v javnosti pripravljeni deliti svojo izkušnjo. Vi ste se odločili drugače.

Mi smo se odločili spregovoriti predvsem zato, ker sva tudi sama, ko sva se odločila za posvojitev, iskala ljudi, ki bi nama lahko pomagali in z nama delili izkušnje. Svoje iskušnje pa sedaj želiva deliti z drugimi. V teh primerih se napisana pravila o posvojitvah močno razlikujejo od dejanskega postopka in od tega, kar na poti do posvojitve doživiš. Recimo, zelo strah naju je bilo, kakšen pečat bo na naju pustila sirotišnica. Pa ne v slabšalnem pomenu. Tam je namreč ogromno otrok in prav vsi se ti zasmilijo, tako da se znajdeš v precepu ali bi vzel s seboj vse, nikogar, le enega …

Tudi zato deliva to izkušnjo z drugimi, da bodo vedeli, kako to poteka, s kakšnimi težavami se na poti srečaš. Ni namreč dovolj le urediti dokumente. Na poti je milijon zapletov, za katere si niti ne predstavljaš, da lahko obstajajo.V ospredje želiva dati najino zgodbo, ne pa najine deklice.

Ko so se v Kambodži odločali, katerega otroka vam bodo dali v posvojitev, so se odločali tudi na osnovi vajinih psiholoških značilnosti.

Ja, neverjetno je, ko jo gledaš ... velikokrat rečem možu, da je enaka kot on, da ima podobne navade kot on. To opazijo tudi drugi. Karakterno nama je res zelo podobna. Včasih se ti zdi, da nama ne bi mogla biti bolj podobna niti, če bi jo rodila.

Maja Gerbec je zgodbo o poti, ki je njo in njenega moža življenjsko povezala s triletno deklico, opisala tudi v knjigi Ko se danes ozrem nazaj. Pripoved stkana iz čustev, življenjske filozofije in predvsem velike ljubezni do ljudi ponuja tudi številne koristne informacije in napotke glede posvojitev. Knjiga je dosegljiva v elektronski obliki na spletni strani www. elektronske-knjige.si. Celoten izkupiček od prodanih izvodov gre otrokom sirotišnice Dop Krasaing v Kambodži.