Z izgraditvijo Bohinjske železnice leta 1906 so ljudje v Soški dolini dobili nove možnosti za razvoj. Z vlakom so v Kanal prihajali številni tujci, med njimi je bilo veliko avstrijskih trgovcev, ki so kmalu videli priložnost za odkup sadja, predvsem sliv. Najprej so odkupovali nepredelano sadje, postopoma pa so organizirali lupljenje in sušenje sliv. Zaradi velikega povpraševanja in pomanjkanja delovne sile pri lupljenju sliv, so prihajali na delo celo z Banjške planote. Za lupljenje sliv so uporabljali strujšč (beseda združuje strugalo in nujšč – nožič), olupljene suhe slive, ki so jih pred tem požveplali, so zlagali v lesene zabojčke. Tako pripravljene slive, poimenovane pinele, so odpremljali iz železniške postaje v Kanalu proti Dunaju.

Vino izvažali v Avstrijo

Poleg sadja je na Kolovratu uspevala tudi posebna trta, cevedin (cividin, čividin, po kraju Čedad – Cividale ali mogoče iz furlanskega izraza se vidimo, op. a.).  Avstrijski trgovci so ugotovili, da je vino cevedin vsebovalo veliko kisline in je bilo zato primerno za dodajanje k domačemu vinu, ki mu je kisline primanjkovalo. Po pripovedovanju Jožefe – Pepe iz Kanalskega Vrha, ki se je leta 1895 poročila v hišo Megajevih na Lig (mati Franca Kralja), so to vino prevažali s posebnim vozom, poritnikom, ki je imel spredaj dve kolesi, zadnji del pa je drsel po tleh. Na voz so položili lodrico, velik podolgovat sod za prevoz tekočin. Poritnik sta vlekla dva vola, več mož pa je moralo vso pot pridrževati sod. Z Liga so se v zgodnjih jutranih urah odpravili proti Kanalu, do Ravnice nad Gorenjo vasjo so prišli do poldneva, takrat so se moški odpočili, gospodinje pa so jim od doma prinesle kosilo oziroma južino. Vino s Kanalskega Kolovrata so izvažali v Avstrijo vse do 1. svetovne vojne.

Cevedin zamenjala šmarnica

V času vojne je bila trta cevedin zanemarjena. Ko so se kmetje vrnili iz vojske in begunstva, cevedinu niso več posvečali pozornosti. S Štajerske so prinesli drugo trto, šmarnico, ki je bila odporna proti vsem boleznim. Večina kmetov se je odločila za vzgojo šmarnice, saj je obrodila vsako leto. A pokazalo se je, da vino ni podobno cevedinu, vsebovalo je precej metilnega alkohola in imelo je svojstven priokus. Po 2. svetovni vojni, z nastankom Jugoslavije, so trto prepovedali.

Oživitev cevedina ni nikoli uspela

Župnik Alojz Makuc, ki je na Ligu služboval 42 let, je poznal cevedin. Hitro po priključitvi k Jugoslaviji je Agronomski fakulteti v Ljubljani napisal dopis, v katerem je predlagal, da bi se na Kanalskem Kolovratu ponovno oživilo gojenje cevedina, kajti vino zdravilno učinkuje na prebavo in povzroča blagodejno drisko. To pismo je v kanalsko občino prinesel agronomski inšpektor Franc Kofol iz Čepovana, ki je z ugotovitvami župnika Makuca soglašal. Niti v Goriških Brdih ni bilo uspeha za ponovno oživitev cevedina, kajti takrat sta bili trti rebula in merlot bolj zanimivi.

Franc Jerončič se je trudil, da bi pričeli s ponovno vzgojo in da bi poimenovali vsaj kakšno vino cevedin, a do sedaj še ni bilo posluha. Za ime pravi, da je zelo melodično in obstaja stara pesem, ki se glasi: »En liter cevedina, to je živež moj«.

Jerončičevo pripoved o cevedinu si lahko preberete tudi v knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu Zorana in Franca Jerončiča.