Tekst in foto: TD Kanal

Ime Markovcev so v svet ponesli izvirni pustni običaji katerih glavni lik je korant. Etnologi menijo, da so prav Markovci rojstni kraj koranta. Kraj je ime dobil po njegovem zavetniku sv. Marku. 

Gostoljubnost domačinov smo občutili že takoj , ko smo v jutranjih urah prispeli pred večnamensko dvorano v Markovcih. Na velikem prostoru pred dvorano so domačini postavili stojnice in na njih so nam društvo čebelarjev, društvo kmečkih žena,etnografsko drzštvo in posamezni krajani ponujali domače dobrote in izdelke značilne za kraje na Ptujskem polju. Godba na pihala je nepretrgano igrala poskočne-domače viže in vzdrževala veselo razpoloženje med prisotnimi. Svoje je dodal tudi zelo gostobeseden in zelo šaljiv moderator še posebej zanimiv ker je govoril v njihovem narečju in nam je nemalokrat kako izrečeno misel moral prevesti v slovenščino.

Uradni del srečanja se je začel v večnamenski dvorani, kjer smo se udeleženci po predstavitvi programa razvrstili v več skupin. Prva skupina udeležencev je odšla v dvorano občine Markovci na okroglo mizo s temo Trajnostni razvoj porečja reke Drave. Ostali udeleženci srečanja smo se v več skupinah odpravili na tematski pohod po občini Markovci. Najprej smo se iz Markovcev ob prekopu, ki iz umetnega Ptujskega jezera z Dravo napaja hidroelektrarno Fomin sprehodili do čebelnjaka društva čebelarjev iz Markovcev. Pri čebelnjaku so nas ob obilno z dobrotami naloženimi mizami pričakali čebelarji. Ljudski godci so iz svojih nevsakdanjih inštrumentov (pralna deske, kosa, jedilni pribor)   izvabljali glasove, ki so se zlivali v čudovito melodijo. Seveda so nam marljivi čebelarji razkazali tudi čebelnjak in nas poučili z vsemi opravili, ki jih opravljajo čebelarji, da od marljivih čebel dobijo naravne produkte. Od čebelarjev smo se morali še prehitro posloviti saj smo morali nadeljevati z pohodom proti Novi vasi kjer smo si ogledali zapornice na Ptujskem jezeru.

Zapornice zadržujejo reko Dravo tako se za njimi ustvarja umetno jezero dolgo 7,3 km, široko 1,2 km in globoko 12m s površino 360 hektarjev. Vodo potrebno za obratovanje HE Fomin do nje dovajajo po kanalu, višek vode pa se preko zapornic vrača v strugo reke Drave.Po potki na nasipu jezera smo se odpravili proti vasi Zabovci. Po polovici prehojene poti do vasi Zabovci smo pod nasipom v majhni kotanji  zagledali jezerce, ki se je lesketalo na soncu. Marljivi člani konjeniškega kluba iz Markovcev so očistili in uredili okolico jezerca, na bregu so zgradilii brunarico in okoli nje  postavili še latnik z vzpenjalkami in si tako ustvarili prijeten kotiček za druženja.

Člani konjeniškega društva so nas pričakali z bogato obloženimi mizami in živo domačo ljudsko glasbo. Nekatere izmed udeležencev pohoda so z konjskimi vpregami zapeljali po okolici jezerca. Pohod smo nadeljevali do Zabovcev, kjer smo si ogledali proizvodnjo moke v sodobnem električnem mlinu. Mlin je privatna lastnina in deluje že več generacij. Po ogledu kmečkega mlina smo se vrnili v Markovce. V večnamenski dvorani so nam po okusnem in obilnem kosilu predstavili ugotovitve, predloge in rešitve  o tematiki, ki so jo obravnavali udeleženci okrogle mize. Sledili so govori župana, predsednika turistične zveze Slovenije, predsednika turističnih zvez objezerskih krajev Slovenije in predsednice turističnega društva Markovci. V krajšem kulturnem programu so se nam predstavili člani domačega folklornega društva in pevci domačega noneta Orači. Sledila je predstavitev sodelujočih turističnih društev.

Vsako društvo se je predstavilo z  maskoto ali  značilnostjo kraja iz katerega prihaja in  na kratko predstavilo svoj kraj, turistične prireditve v njem in znamenitosti . Zadnje uradno dejanje v programu prireditelja je bilo šaljivo spretnostno tekmovanje med društvi. Prenašanje oseb na hrbtu iz enega na drugi konec dvorane, tako, da je imel tisti, ki je osebo nosil na glavo posajeno konjsko masko, tekmovalec ki je moral z palico med nogami prehoditi do sotekmovalca in na palico nasaditi rolo papirja , ki jo je le ta držal med nogama in štirje tekmovalci,ki so se držali za ramena in so  z zvezanimi očmi  samo na povelja sotekmovalca morali priti mimo postavljenih ovir čimhitreje  do cilja so v dvorani med gledalci povzročili obilo smeha  in komentarjev. Na koncu sploh ni bilo važno kako uvrstitev je društvo doseglo.

Stkala so se nova prijateljstva in poznanstva. Narodno zabavni ansambel je z predvsem avsenikovimi vižami vzdrževal dobro vzdušje v dvorani.

Hitro, še prehitro je prišel čas, ko smo se sredi največjega vrveža morali posloviti od zares gostoljubnih domačinov in od nanovo pridobljenih prijateljev. Ob slovesu smo si obljubili, da se naslednje leto zagotovo spet srečamo na 20. srečanju objezerskih krajev v Dravogradu.