V torek, 8. 4. 2025 je v Čebelarskem centru Lesce potekala delavnica z naslovom Demenca ne izbira, ki je združila strokovno znanje, osebne zgodbe in globoko sočutje. Namenjena je bila tako strokovnjakom kot vsem, ki se pri delu ali doma srečujejo z demenco. Izvedena je bila v sklopu projekta SIDRO, katerega sofinancirajo občine Bohinj, Bled, Gorje, Radovljica in Kranjska Gora, izvaja pa ga Razvojna agencija Zgornje Gorenjske.

Delavnica ni bila zgolj še eno predavanje. Ustvarila je prostor, kjer so se prepletli znanje, razumevanje in iskreni pogovori. Udeleženci so skozi izkustveni pristop dobili vpogled v to, kaj demenca pravzaprav pomeni. Skupaj so raziskovali, kako bolezen nastane, kaj se dogaja v možganih in zakaj oseba sčasoma ne zmore več. Ne zato, ker ne bi želela, ampak ker povezave v možganih preprosto ne delujejo več. Zgodnja prepoznava bolezni omogoča boljše prilagoditve in manjšo stisko – tako za osebo z demenco kot za njene bližnje.

Ko se prepoznamo v zgodbi drugega

Eden izmed najbolj ganljivih delov delavnice je bil prikaz vsakdanjih situacij, v katerih se kažejo težave z orientacijo, govorom, razpoloženjem ali vedenjem. Igrani prizori so bili izjemno življenjski in mnogi udeleženci so se v njih prepoznali. To je sprožilo močne čustvene odzive in hkrati prineslo olajšanje – saj niso sami v tem.

Povezani v svetu, ki ga razumemo drugače

Pomemben poudarek je bil namenjen tudi komunikaciji. Kako odgovoriti, ko oseba reče: »Hočem domov«, čeprav je doma? Kako se odzvati, ko postane nemirna, zavrača stik ali ponoči hodi po stanovanju? Vsako vedenje nekaj sporoča – pogosto potrebo po varnosti, občutek izgubljenosti ali preobremenjenosti. Ključno je, da ne vztrajamo pri svojem pogledu na resničnost, temveč poskusimo vstopiti v njihov svet. Njihova resničnost je morda drugačna, a zanje povsem resnična. Tudi tisto, kar se nam zdi nerazumljivo, nosi svoj pomen. Znanje o bolezni in načinih dela z osebami z demenco pomaga prepoznati te vzorce in nanje odgovoriti z več razumevanja. Takšno znanje ne prinaša le boljšega odziva, ampak tudi nekaj, kar je v teh situacijah neprecenljivo – občutek varnosti. Ko vemo, zakaj se nekaj dogaja in kako lahko pomagamo, je manj strahu in več notranjega miru.

Skrb zase je odgovornost, ne sebičnost

Delavnica je naslovila tudi stisko svojcev, ki pogosto nosijo največje breme. Poudarjeno je bilo, da skrb zase ni sebičnost, temveč izraz odgovornosti. Mnogi občutijo krivdo, ko jih premagata utrujenost ali želja po odmoru, vendar prepoznati svojo mejo pomeni ohraniti moč za nadaljnjo skrb.

Delavnica, ki me je spomnila, zakaj to počnem

»Vsaka delavnica me nauči nekaj novega. Tokrat me je ganilo, koliko ljudi nosi težo skrbi, brez priznanja, a z neverjetno močjo. Čutila sem njihovo utrujenost, pa tudi notranjo vzdržljivost. Ta delavnica me je spomnila, da ni dovolj vedeti – treba je čutiti. Da resnična pomoč ne izhaja iz teorije, temveč iz pristnosti. In da kot terapevtka nisem le strokovnjakinja, ampak tudi človek. V tej vlogi poskušam v vsak dom prinesti več kot navodila. Prinašam občutek, da niste sami. S prilagoditvami, znanjem, svetovanjem in dejavnostmi želim ustvarjati poti, ki vodijo iz zmede v razumevanje, iz stiske v občutek varnosti. Delovna terapija ni zgolj praksa – je odnos. In prav ta odnos pogosto naredi največjo razliko.«

 Elvisa Suhonić, delovna terapevtka