Samopodoba je koncept, ki se je iz psiholoških krogov razširil v vse pore našega bivanja. Prisoten je v šolstvu, zdravstvu, poslovnem svetu in vsakdanjem življenju. Na to temo je bilo napisanih in prodanih nešteto knjig. Ne preseneča, da nekateri ljudje postanejo skoraj zasvojeni z »delom na sebi«.

Samopodoba kot dežurni krivec

Nizka ali slaba samopodoba je pogosto označena kot glavni vzrok za naše težave, neuspehe in razočaranja. Posamezniki, ki se vključijo v psihoterapijo ali psihološko svetovanje, pogosto navedejo, da želijo izboljšati svojo samopodobo. Kot da je to temelj, ki mora biti postavljen, preden se življenje sploh lahko začne.

Ko jih vprašamo, kaj točno imajo s tem v mislih, pogosto ne znajo pojasniti. Bolj ali manj gre za občutek ali idejo, ki jo je težko ubesediti. Zato jim zastavimo še vprašanje: »Kaj bo v vašem življenju drugače, ko boste imeli boljšo samopodobo?« In običajno začnejo naštevati stvari, ki bi jih – ne glede na svojo trenutno samopodobo – lahko počeli že danes.

Seveda je lahko slabo mnenje o sebi resen problem – še posebej, kadar gre za trdovratna, nerealna prepričanja, ki so se oblikovala skozi odnose, izkušnje in sporočila, ki smo jih slišali o sebi od ljudi, ki so v našem življenju igrali pomembno vlogo. A tega ne bomo rešili z dopovedovanjem, kako smo »fajni«. Prava sprememba pride skozi drugačne izkušnje – skozi naše ravnanje, neodvisno od tega, kako visoko ali nizko v danem trenutku ocenjujemo sami sebe.

Kultura izjemnosti

Mediji nas vsak dan zasipajo z zgodbami o izjemnih dosežkih izjemnih posameznikov – pravih superjunakov sodobnega časa. Po drugi strani nas prepričujejo, da lahko ta status dosežemo tudi sami, če le dovolj verjamemo vase.

Če pogledamo v preteklost, je bilo pohval in izražanja ponosa pogosto premalo. Otroci so – oziroma smo – odraščali brez ustreznih spodbud. Danes pa se soočamo z drugo skrajnostjo: pretiranim poudarjanjem izjemnosti, ki lahko vodi v nerealna prepričanja o samem sebi.

Starši – pogosto v dobri veri, da krepijo otrokovo samozavest – otroke prepričujejo, kako zelo posebni so. Tudi takrat, ko so povsem povprečni. In skoraj gotovo v večini stvari tudi so. Če bi bili vsi ljudje tako zelo nadpovprečni, potem to sploh ne bi bilo nič posebnega – bilo bi nova povprečnost.

Od kod izvira ideja o visoki samopodobi?

Samopodoba ima svoje korenine v ameriški psihologiji sredine 20. stoletja. Takrat je v ospredje prišla ideja, da je visoka samopodoba – torej ugodna ocena sebe – temelj duševnega zdravja. Ta pogled je pomenil pozitiven premik: pozornost se je preusmerila s pomanjkljivosti in napak na potenciale, vrednost in edinstvenost posameznika.

Žal pa je z razmahom popularne psihologije ideja o »visoki samopodobi« pogosto postala nova zahteva – še en kriterij, ki naj bi ga morali osvojiti, izboljšati ali dokazati. Filozof Alain de Botton opozarja na pasti kulture samopomoči, ki nas hitro pripeljejo do občutka, da smo kot avto v večnem servisu – vedno v popravilu, nikoli dovolj dobri.

Tako se znajdemo v paradoksu: želimo si več miru s seboj, a nas ravno prizadevanje za »dobro mnenje o sebi« še dodatno izčrpava.

Ko je samopodoba previsoka

Čeprav pogosto slišimo, da je težava nizka samopodoba, raziskave kažejo, da se nevarnost skriva tudi na drugem koncu spektra – v samoprecenjevanju.

V eni od raziskav je kar 93 % ameriških in 69 % švedskih voznikov menilo, da vozijo bolje od povprečja. Statistično pa je to seveda nemogoče – največ polovica ljudi lahko vozi nad povprečjem. Ne moremo skoraj vsi voziti bolje kot večina.

Kot nadpovprečne se dosledno ocenjujemo tudi na drugih področjih, kot so inteligenca, toplina, moralnost, delovna učinkovitost ipd. Torej lahko rečemo, da smo že sami po sebi nagnjeni k samoprecenjevanju. Nato pa nas še z vseh strani nagovarjajo k temu, naj verjamemo vase, da zmoremo prav vse.

Samosprejemanje kot alternativa

V strokovnih krogih visoka samopodoba že nekaj časa izgublja sijaj. Raziskave kažejo, da je samopodoba, ki temelji na nerealnih predstavah, nestabilna in se hitro zamaje ob prvih resnejših izzivih.

V ospredje zato vse bolj prihaja drug, bolj trezen in sočuten koncept: samosprejemanje. To ne pomeni, da o sebi mislimo, da smo sijajni v vsem. Pomeni, da se sprejmemo takšne, kot smo – z vrlinami in pomanjkljivostmi. Da si lahko priznamo: »V tem sem dober, v tistem povprečen, nekaj mi nikoli ne bo šlo – pa sem vseeno v redu.«

Sporočilo za konec:
Ni nam treba biti popolni, da bi bilo naše življenje dragoceno. Bolj kot lovljenje visokih standardov samopodobe šteje, da znamo živeti v skladu s svojimi vrednotami. In to je tisto, kar nas dolgoročno resnično podpira in daje našemu življenju smisel.

Alenka Rant, uni. dipl. psihologinja.