Kultura je draga, a je nekultura še dražja, je rek, ki mi občasno pride na misel. V zadnjih dneh je spet vzniknil iz spomina. Povod, da sem se ponovno spomnil na znan rek, so dale fotografije nekakšnih grafitov ali bolje rečeno čačkarij narejenih z barvnimi razpršilci, ki so v minulih dneh med drugimi nastale na Stari Savi (podobno je bilo pred dnevi tudi na Koroški Beli). Bolj kot dejstvo, da je treba te čačkarije odstraniti (kar predstavlja dodatne naloge za komunalne delavce in nepotreben strošek za lokalno skupnost), me zanima odnos, ki so ga avtorji pokazali do našega skupnega okolja. Ta odnos ne kaže niti spoštovanja (tuje lastnine), niti odgovornosti do okolja, še manj kaže ustvarjalnosti, odsotna je tudi vsakršna družbena kritika tako, da o smiselnosti takšnega početja sploh ne razpravljamo. Racionalne razlage za tovrstne intervencije, skratka, ni. Odnos avtorjev do okolja lahko brez zadreg označimo za brezbrižnega. In takšen odnos ni odnos, na katerega bi bili v katerikoli družbi lahko ponosni.
Povsem drugačen odnos do svojega okolja so pokazali organizatorji pustnega karnevala zbrani okoli KŠD Hrušica. Z organizacijo prireditve, ki se je bomo številni z veseljem spominjali, so izkazali skrb, spoštovanje, odgovornost do lokalnega okolja, k vsemu naštetemu pa dodali še veliko prostovoljnih ur dela, druženja, tudi solidarnosti in empatije. Takšnega odnosa med ljudmi in organizacijami v lokalni skupnosti (in ki je pravzaprav nasprotje izpostavljene brezbrižnosti oziroma ravnodušnosti) si moramo želeti. Želja je seveda le želja; a kar same od sebe in brez vloženega napora, energije, znanja se želje ne uresničujejo.
Podobnih pozitivnih zgodb je v naši lokalni skupnosti še veliko (izpostavimo lahko, na primer, aktualne prejemnike letošnjih občinskih priznanj) in po takšnih zgodbah, osebnostih, organizacijah bi se morali zgledovati. Povezovanje, sodelovanje, solidarnost, skrb za okolje in sočloveka, empatija so le nekatere vrednote, ki morajo imeti pomembno mesto v družbi.
Še enkrat je treba izpostaviti že omenjeno brezbrižnost. Pa ne zato, da bi se zgražali ob tem, ampak da bi tudi v konkretnem primeru zaznali (resda precej dolgotrajen) proces spreminjanja vrednot v družbi. Zato je še toliko bolj pomembno, da vsi skupaj zaznavamo in prepoznavamo prakse, ki niso sprejemljive in spodbujamo tiste dejavnosti, ki so zaželjene, ki ustvarjajo oziroma sooblikujejo skupnost, ki povezujejo ljudi in ki se, skratka, upirajo logiki neoliberalnega kapitalizma. Prav v osrčju slednjega namreč lahko najdemo brezbrižnost, ravnodušnost, ko je doseganje ciljev za vsako še tako visoko ceno sprejemljivo.
Vsi skupaj moremo in moramo ustvarjati smisel našega življenja v lokalni skupnosti tako, da bomo upoštevali in spoštovali druge ljudi, kulture, izročila in tudi premoženje. Zato je treba biti pozoren in so odzivati na dogajanje v okolju ter izpostaviti in pohvaliti pozitivno, nekulturno pa zavrniti.