Na občini se nam je leto 2023 pričelo s prijetnimi dogodki. Po rojstvu prvega novorojenčka v novem letu iz občine Ivančna Gorica, smo dočakali še občanko, ki je dopolnila 100 let.

To je postala Marija Podržaj, po domače Kozmijanova Micka iz Malih Vrhov. Ob njenem osebnem prazniku, ji je na dan praznovanja, 4. januarja, v Domu starejših občanov Črnomelj, obiskal in voščil župan Dušan Strnad. Gospe Mariji je izrekel iskrene čestitke ob njenem osebnem prazniku in ji zaželel predvsem veliko zdravih in srečnih let v krogu ostalih oskrbovancev doma upokojencev. V spomin na domačo občino ji je župan izročil tudi letošnji občinski koledar, na katerem so ovekovečeni  večji projekti in dogodki, ki so zaznamovali minulo obdobje v vseh dvanajstih krajevnih skupnostih. Slavljenki je bila še posebej poznana fotografija cerkvice sv. Duha na vrhu Polževega, ki so jo po njenem mnenju nekoliko »popravili«. Res je, v preteklih letih je cerkvica doživela kompletno prenovo.

Praznovanju so se pridružili tudi njeni sorodniki. Manjkala ni niti rojstnodnevna torta.    

V nadaljevanju objavljamo življenjepis slavljenkinih sorodnikov:   

Marija Podržaj, po domače Kozmijanova Micka, se je rodila 4. januarja 1923 na Malih Vrheh 4. Odraščala je v družini s 6 otroki. Bili so trdna kmečka družina in niso nikoli trpeli pomanjkanja, vendar jim težko delo na srednje veliki kmetiji ni bilo tuje. Otroci so hodili v šolo na Krko in če je bilo treba, so jim odrasli pozimi z vlečenjem hloda po snegu, ki ga je vlekel vol, utrli gaz v dolino. Med vojno so preživljali težke čase, saj je bil oče poslan v taborišče na Rabu, pa tudi bratje so bili vključeni v vojsko.  Najmlajši je bil pri tem ubit. Po vojni so ostali na kmetiji starši in Micka s starejšo sestro Pepco.  Za starše sta vzorno skrbeli do njune smrti, nato pa sami vodili kmetijo, obdelovali njive, redili živino, popravljali poslopja, napravljali drva in drugo. V dolgih zimskih večerih sta na zapečku krušne peči v " hiši" delali zobotrebce in poslušali tranzistor. S tem sta nekaj zaslužili. Micka je bila vedno tiha, mirna in pridna, pripravljena poprijeti za vsako delo in narediti vse kar je bilo treba, brez besed in pritoževanja. Nikoli si ni želela biti v središču pozornosti. Raje kot da bi delala v hiši in kuhala, je bila nekje zunaj v naravi in s svojimi živalmi na kmetiji. Kljub drobni postavi, je prenašala težke košare s sadjem in drugimi pridelki ter vlekla težko »šajtrgo« iz njive ter sadovnjaka. S kmetije se je odpravila zelo redko. Večino dela sta opravili sami, ročno. Pri delu sta uporabljali stara kmečka orodja ter za vleko voza uporabljali vola. Živeli sta praktično samooskrbno in vso hrano pridelali sami. Hrane jima ni nikoli manjkalo, vendar sta uživali le preprosto, kmečko hrano in nikoli pretiravali z njo. Pri težjih opravilih jima je pomagal brat Lojze z družino ter sosedje Jurjevi. Ob nedeljah in ob praznovanjih, zlasti ob žegnanju, za Binkošti, pa sta goste postregli z domačo šunko, potico, štrukeljčki in domačim žganjem. Kmetovanju sta se odpovedali šele v visoki starosti. Po smrti sestre je Micka ostala sama na kmetiji. Po poškodbi, ko ni šlo drugače, se je odločila za dom. Sedaj že sedem let živi v Domu v Črnomlju, kjer se najbolj razveseli obiska prapra nečaka Matica. V spominih obuja dni na svoji kmetiji na rodnih Vrheh.