Na Stari Vrh, natančneje na Zapreval, smo prispeli v soboto okrog pol devetih zjutraj. Lastniki Kmečkega turizma Žgajnar so nas prijazno sprejeli in za dobrodošlico postregli z domačimi dobrotami. Moram priznati, da so nas bili zelo veseli – kajpak, saj smo njihovi stalni gostje, letos že šestič od ustanovitve zbora. Razveselili smo se tudi psičke Line, ki nas je toplo pozdravila in prav vsakemu namenila pasji pozdrav. Vendar pa nismo pozabili, zakaj smo se odpravili na gorenjski konec Slovenije.

Z vajami nismo oklevali. Takoj ko smo z lastniki izmenjali par besed in se namestili po sobah, smo pričeli z vajami – intenzivnimi! Ženski del zbora je prevzel naš zborovodja, profesor glasbene vzgoje v Dolenjskih toplicah, Robert Kohek, moške pa Žiga Jernejčič, študent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Dela smo se res lotili zavzeto in tudi na Robijevo začudenje kaj hitro napredovali.  Nekajkrat smo se pošalili, da je naš šefe vzel pač premalo not. Tu lahko rečem, da je vzrok vsega tega naša ljubezen do glasbe, petja in skupnega dela! Vendar nič ni tako dobro, da ne bi moglo bilo še boljše, zato smo z veseljem prepevali naprej, se učili in izpopolnjevali tiste malenkosti, ki so prav tako pomembne. Robi bi rekel, da znamo šele dobro tretjino in da do popolnosti še veliko manjka, toda tudi to je nekaj! Pred kosilom smo se združili in skupaj poskušali zapeti, kar naj bi se naučili.

Sledilo je obilno kosilo. Mislim, da ni bilo pevca, ki ne bi rekel: »Kaku je blu pa tule dobru!« In res! Nekateri smo po tem odšli v sobe, se malo pogovarjali, obujali spomine na prejšnja leta, spet drugi so se odpravili na sprehod po zasneženih poteh, da bi se kosilo malo poleglo. Malo pavze nikomur ne škodi. Z vajami smo zopet pričeli ob treh, spet najprej ločeno in kasneje skupaj, prepevali pa smo vse do večerje, do sedmih zvečer.

Skupni večeri so nam pevcem že od nekdaj zelo priljubljeni in imamo nanje vedno lepe spomine, ta pa bo zagotovo med njimi! Nekdo bi mislil, da imamo petja že dovolj, saj smo praktično prepevali od jutra do večera, toda petja v »hiši« s krušno pečjo nihče ne bi zamudil. Počutili smo se kot doma! Tako smo prepeli cel repertoar, od dalmatinskih do ljudskih, cerkvenih in posvetnih ter popevk. Žareli smo in se počutili še bolj povezane kot sicer. Zabavali smo se še dolgo v noč, a to ni vplivalo, da v nedeljo, 2. decembra, ne bi nadaljevali z intenzivnimi vajami.

Prebudili smo se v sneženo jutro in vsi smo bili veseli, opazovali prekrasno pokrajino, le šoferji so bili malo zaskrbljeni. Nekateri so se odpravili tudi k jutranji maši na Javorje. Po zajtrku smo takoj začeli peti in med zapetimi pesmimi ni manjkala Bela snežinka. Pokrajina nas je očitno navdihnila. Zavedali smo se, da se letošnje intenzivne vaje iztekajo, zato smo izkoristili še zadnje ure za zavzeto delo. Pred kosilom nas je večina odšla še na kratek sprehod, da bi si še zadnjič v letošnjem letu sprehodili po zasneženem Starem Vrhu.

Slovo ni bilo težko, saj vemo, da se bomo drugo leto zopet vrnili! Zadovoljni in srečni, da smo dobro izkoristili vikend za delo in sprostitev smo se vrnili proti prelepi Zagraški dolini. Vem, da smo se veliko naučili in da bomo vse, ki nas radi poslušajo, navduševali tudi v nadaljnje. Intenzivne vaje so navsezadnje namenjene temu, da lahko poslušalce vedno znova presenetimo z novimi in kvalitetno zapetimi pesmimi. Zato tudi vse, ki ne vedo, kje bi preživeli božični večer, vabimo, da 25. decembra pridejo v Zagradec, kjer bomo MePZ Zagradec in Otroški pevski zbor, ki ga vodi Vanja Erjavec, že tradicionalno pripravili božični koncert, ki se bo odvijal v cerkvi Brezmadežne device Marije. Ne pozabite, da pojemo in se učimo tudi za vas!