Zadnja dva dni pouka, v četrtek in petek, 12. in 13. marca, smo se dobro organizirali, se pogovorili z dijaki o načrtovanem delu, medtem ko bo šola zaprta. Veliko srečo imamo, da imajo vsi naši dijaki v sistemu elektronskih evidenc, ki jih vodimo, že od začetka leta vnesene tudi svoje elektronske naslove, da je naš informatik takoj na začetku šolskega leta za vse dijake uredil t. i. AAI-identiteto, s katero se dijaki varno vključujejo v šolski splet Eduroam in Arnesove spletne učilnice na spletni strani šole. Zato s komunikacijo, razen nekaj pozabljenih gesel, skoraj nismo imeli težav.

Od ponedeljka, 16. marca, tako za vse naše profesorje in dijake poteka šola na daljavo, od doma, za dijake in učitelje. Šolska stavba je samotna in prazna, šola pa živi naprej! Profesorji za vsako uro po rednem urniku pripravljajo najrazličnejša učna gradiva in jih po elektronski pošti, v spletnih učilnicah v eAsistentu, v spletnih učilnicah na spletni strani šole in sedaj že tudi po drugih interaktivnih povezavah (ZOOM, Googlove učilnice, Skype, videokonference v Moodlovih spletnih učilnicah) posredujejo dijakom. Ti se zelo pridno odzivajo, vračajo profesorjem svoje izdelke, jih pisno ali pa po videokonferencah sprašujejo o vseh nejasnostih – tako skupaj gradijo znanje, ki je potrebno za uspešen zaključek šolskega leta.

Po dveh tednih zelo napornega dela za vse, za učitelje in dijake, dela, ki se vsak dan raztegne daleč preko šolskega urnika, pogosto tudi v večer, z velikim veseljem sporočam, da smo dosegli izjemno sodelovanje dijakov. Le nekaj posredovanj razrednikov in nekaj pomoči staršev smo potrebovali, da imamo vsak dan nad 98-odstotni odziv vseh dijakov. Tako profesorji včasih čisto resno rečejo, da je odziv dijakov po elektronski poti pogosto še boljši kot v razredu pri rednem pouku. 

Dijakom in staršem smo ponudili  izposojo šolskih računalnikov, da bi vsak dijak imel svoj računalnik. Razdelili smo jih pet in še jih imamo, če bo kdo želel.

V tretjem tednu smo postali že pravi eksperti v elektronski komunikaciji. Učitelji imamo videokonference tako kot svetovni voditelji. Vsem nam manjka osebni stik, neposredni pogovor, izmenjava mnenj na hitro – to taka videosrečanja omogočajo.

Pri večini predmetov posamezne ure pouka že organiziramo z videopovezavami celih oddelkov in se na ta način še bolj približamo običajnemu pouku. Mladi so take komunikacije vajeni, saj imajo izkušnje z mnogimi skupinami, v katerih so se že doslej povezovali na videosrečanjih. Zato imajo marsikakšno izkušnjo več, kot jih imamo njihovi učitelji. In tu se pojavi priložnost, ki je ne bomo zamudili. Z veseljem sprejemamo izkušnje dijakov na tem področju in si delimo znanje o sodobni komunikacijski tehnologiji z njimi. Pogosto izrečena misel, da se dijaki in profesorji drug od drugega učimo, da drug drugega bogatimo, pri izvajanju »pouka na daljavo« zaživi v vsej svoji polnosti.

Ponosen sem na svoje učitelje, na vse dijake in tudi na starše, ki nas spodbujajo, opazijo našo vnemo. Prepričan sem, da kvaliteta znanja po tej izkušnji dela na daljavo ne bo bistveno drugačna, kot smo je vajeni pri običajnem delu. Vse primanjkljaje pa bomo z veseljem nadoknadili v dneh, ko bo šola spet odprta in polna mladostne razposajenosti. Upam, da ta čas pride čim prej. 

Ne boste verjeli, a izjemno mnogo dijakov mi piše, kako zelo pogrešajo šolo! In to je tisto, kar me utrjuje v prepričanju, da smo njihovi, da smo dobra šola, pa naj bo na daljavo ali pa od blizu!

In samo še tole: OSTANITE DOMA IN OSTANITE ZDRAVI!

Milan Jevnikar, ravnatelj Srednje šole Josipa Jurčiča