Logo MojaObčina.si

Horjul

JUTRI
17°C
5°C
PON.
18°C
4°C
2873

Vzpon na Mont Blanc, najvišjo goro v Alpah

Rok Leben je naš sokrajan, ki se v gorah počuti zelo domače. Medtem ko večina od nas zimo doživlja kot čas, ko je bolj prijetno doma na kavču pod toplo odejo, boste Roka našli nekje v hribih v snegu in ledu, skratka v zelo ekstremnih razmerah. Po lanskoletnem Everestingu na Triglav, ko je prehodil toliko višinske razlike v 24 urah, kot je visoka najvišja gora na svetu, se je lotil novega izziva. Ne ni (še) šel na Everest, ampak na najvišjo goro v Alpah.

Kaj ga je vleklo 4810 metrov visoko, kolikor v višino meri ta bela gora, ujeta v večni sneg in led, je pojasnil z besedami: 'Po lanskoletnem Everestingu na Triglav, so mi kot vedno misli uhajale nekam višje. Iskal sem višji cilj, izziv, nekaj, kar ni čisto enostavno. Letošnja zima je potekala tako kot poletje, torej veliko je bilo prehojenih korakov in višinskih metrov, čeprav je pandemija vse skupaj oteževala. Res je, da sem letos kolesarjenje malo opustil, ampak nič zato, saj je v hribih res lepo. Pozimi sem opravil kar nekaj zimski vzponov, tako na Triglav kot na druge vrhove v Sloveniji in ko so se začeli sproščati ukrepi, je bil pa že čas za skok čez mejo. Kondicije sem imel na pretek, volje pa tudi, tako da mi idej ni manjkalo, ampak na srečo se mi je uresničila tista, ki sem si jo želel že kar nekaj časa.

Ko sva pozimi z dekletom na vrhu Triglava srečala prijatelja Sandija, s katerim smo se potem med sestopom ustavili na Kredarici na kavi, je tema nanesla tudi na Mont Blanc. Morda se sliši preprosto, a vseeno ni tako lahko priti na vrh te gore, saj moraš imeti rezervacijo v planinski koči, saj je bivakiranje v šotoru zaradi grozljivih nesreč v preteklosti prepovedano. Ko smo dobili potrditev rezervacije, smo tudi uradno dobili zeleno luč in se 21. avgusta odpravili na 800 kilometrov oddaljeno pot do Chamonixa.'

Rok je priznal, da je bilo navdušenje, ko so prišli skozi tunel, veliko in uprli so pogled na ledenik, ki je segal 4810 m visoko. Čeprav takole na prvi pogled iz tega alpskega mesta ne izgleda tako visoko, pa potem, ko prideš bližje, hitro spremeniš mnenje. Prvi dan so opravili aklimatizacijo – malo peš, malo z gondolo do Aiguille du Midi na 3842 metrih višine. S tem vzponom so se močno približali vrhu, ampak je bil še zelo daleč. Ta dan je bilo tudi zelo slabo vreme, tako da so upali, da bo naslednji dan boljše. Vsi štirje hribolazci so v svoje nahrbtnike nabasali zimsko opremo in oblačila. Kazalo je, da bo sončno in mrzlo. Zjutraj so se z vzpenjačo dvignili na 2200 metrov, od tam naprej pa je šlo zares.

Rok opisuje, kako je potekal vzpon: 'Štartali smo v megli in zmerno, saj so nahrbtniki tehtali malo več kot 15 kg, tako da je bilo treba varčevati z močmi. Pot je bila na začetku nekje srednje strma, tako da smo pridno nabirali višino in kmalu prispeli do koče Tete Rousse. Po počitku se je pokazalo tudi sonce, ki nas je s svojimi žarki pospremilo do vzpona po zahtevnem grebenu vse do koče Refuge du Gouter. Tu je padla odločitev, da kljub temu, da imamo še veliko časa, raje nadaljujemo vzpon v zgodnjih jutranjih urah.'

Po čudovitem sončnem zahodu je sledilo spanje v spalni vreči v gorski koči, nakar je šlo zares. Nadeli so si obvezno opremo, kot so dereze, čelado, plezalne pasove in vso ostalo obvezno varnostno opremo. V hudem mrazu (-20˙C) so navezani v ledeniški navezi vztrajno in odločno plezali naprej.  

'Tresel sem se od mraza, prstov na roki nisem več čutil, bili so temno modri, poleg tega pa se me je polotila čudna utrujenost. Noge bi tekle, telo je imelo moč, ampak nekako sem rabil počitek. Celo za nekaj minut sem zadremal, pokrit v hribovsko deko v bivaku, kjer je bilo kar nekaj ljudi. Počakali smo, da posveti sonce, da se bomo lahko med vzponom tudi ogreli.' Ko je posijalo sonce, so krenili naprej proti vrhu, kje je vse osupnila strmina, v katero so morali zagristi.

Rok je priznal, da se ga je polotila utrujenost, kot je še ni poznal, kar je posledica višine in pomanjkanja kisika. Težke razmere so privedle do določitve, da na vrh poskusita samo z dekletom, saj sta prijatelja zaradi slabega počutja raje počakala nižje. Med vzpenjanjem se jima je navezal še poljski alpinist, saj je njegov prijatelj omagal. To je zgovoren podatek o skrajnih naporih. Slovensko-poljska naveza se je nato borila s strmino. Rok je priznal, da je blizu vrha pomislil, da ne bo zmogel, a je iz sebe iztisnil vse, kar je imel: 'V nekem trenutku mi je bilo tako slabo, da nisem zmogel več! Padel sem na tla, se usedel in na glas rekel obema soplezalcema, da ne morem več! Solzne oči so mi dale vedeti, da mi očitno danes ne bo uspelo. A mi je nek glas v meni dejal, da to zmorem. Koraki so bili počasni, ampak v solzah osvojeni zadnji metri so bili neverjetni! Objem visoko nad oblaki je pomenil, da smo osvojili to mogočno goro, kar nas je navdalo z občutki, ki se jih ne da opisati.'

Sledil je stisk rok, slikanje in pavza na vrhu, kjer je bilo toplo in z božanskimi razgledi.  Za povrh vsega pa se je Roku, njegovemu dekletu in Poljaku pridružil še prijatelj, s katerim so skupaj štartali na goro. Sledil je sestop in srečevanje vseh, ki niso zmogli premagati gore. 'Najbolj se mi je zasmilil Japonec, ki ga je premagala gora, obrnil se je, se usedel, nato jokal od bolečin in poraza, se nato vrnil varno v dolino. To je tisto, kar pove, da ni enostavno, da je nad 4000 metrov enostavno drug svet in življenje. Za take vzpone ni potrebna kondicija, ampak sreča in to, da se osvajanja tako visokih vrhov lotevaš počasi in pregovor, ki pravi 'počasi se daleč pride', tu še kako drži. Višina in manjša gostota kisika v zraku ti ne dovolita, da bi hitel.'

Sestop so vsi skupaj opravili varno in brez težav. Sledila je še ena noč v kampu in nato vračanje domov ter snovanje novih podvigov.

Peter Kavčič, Foto: osebni arhiv Roka Lebna

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi