Na to pot smo se odpravili v četrtek, 14. novembra 2024. Začeli smo na Vrhniki pri cerkvi sv. Pavla in šli po stari cesti mimo Grogarjevega dola in Pavkarjeve doline, do Štampetovega mosta in čez avtocesto do Kljukca v Logatcu, kjer smo si privoščili kavico. Grogarjev dol, pa tudi Pavkarjeva dolina, v kateri je prostora celo za eno kmetijo, spadata med številne udorne vrtače, ki so nastale v zaledju kraških izvirov. Grogarjev dol se po velikih nalivih v nekaj urah napolni z vodo in se spremeni v presihajoče jezero. Našli so celo človeške ribice, ki jih je podtalnica vrgla na plano. Štampetov most je železniški viadukt, poimenovan po inženirju, ki ga je projektiral. Zgrajen je bil leta 1857 kot del avstrijske južne železnice. Močno je bil poškodovan med 2. svetovno vojno, leta 2000 pa temeljito obnovljen.
Nekateri so se iz Logatca odpeljali z avtobusom nazaj na Vrhniko, nekateri pa smo nadaljevali pot do Jezerca, mimo Prčona, skozi Strmco in nad dolino Bele, pa po Živosrebrni cesti, ki je vodila od Idrije do Vrhnike in naprej v širni svet ter je bila namenjena oskrbovanju rudnika in tovorjenju rude v svet. Spotoma smo si ogledali Jezerc, to je naše edino plavajoče barje. 
Površino Jezerca so pred približno tremi tisočletji začeli preraščati šotni mahovi in sčasoma prerasli celotno površino. Danes na najdebelejših delih meri približno 2 m, v nekaterih delih pa je zelo tanka. Pod to preprogo pa je še zmeraj vsaj 16 m globoka voda. Zato je sprehod po tej površini zelo nevaren in strogo prepovedan. 
Lepa, mirna krajina zakraselega planotastega sveta z gozdovi, zelenimi polji in s travniki terštevilnimi prijaznimi zaselki nas je očarala. Res je, da so naše gore čudovite, res pa je tudi, da lahko tudi v nižinskem svetu najdemo toliko skritih lepot in zanimivosti, ki človeka napolnijo z novo močjo, k temu pa seveda v veliki meri pripomore tudi prijetno druženje s prijatelji.

Jožica Trobec Gračanin