Prav res je bilo neznano, še nihče od udeležencev se ni potikal prav tam, v tisti gošči istrskih gozdov. Ampak kljub temu smo našli koščke neokrnjene narave. In pot me je spet zanesla med slapove, utrdbe … Začeli smo v Sočergi, vasici tik pred mejo s Hrvaško. Dobra volja nas je vodila do male strnjene vasice Sokoliči ter nato po uhojeni poti borovega gozda v dolino potoka Reka, kjer smo se ustavili pri prelepem slapu Veli vir. Pa smo ga našli, res je poseben, pada po skalnem pragu, visokem približno 7 metrov, v smaragdno zelen tolmun, ki je skoraj že jezerce. Vodnatost istrskih slapov je zelo raznolika, kar pomeni, da je v času sušnega obdobja velikokrat res suho, brez vode. Mi smo imeli srečo, da je teden pred tem bilo nekaj padavin v teh krajih. Sledil je prehod po gozdu, ki so nam ga lepo očistili koprski planinci. Pot ni ravno številčno obiskana in posledično je bila kar dobro zaraščena, ko sem bila na ogledu za pripravo izleta. Po nekaj kar strmih odsekih smo se dvignili nad potok Reka ter se približali obrambnima stolpoma pri Starcih. Pred flišasto sipino smo si prvič lahko na skalnem robu ogledali kraški rob. Tokrat namreč ni bilo veliko razglednih trenutkov, ker smo hrib obrnili na glavo. Dva skalna obrambna stolpa, od tega eden samo še polovičen, sta bila zgrajena v 11. stoletju in bila namenjena obrambi Beneške republike in habsburške monarhije ter potem tudi pred turškimi vpadi. Od stolpov smo pot nadaljevali po skalni žili, obraščeni z rujem najlepših barv. Prispeli smo do ceste, ki pelje iz Gračišča do Brezovice pri Gradinu, v zaselek Pičuri, jo prečkali ter se strmo spustili še do najvišjega slapu v slovenski Istri, to je slap pod Trebešami. Ta pa se nam ni pokazal v najlepši luči. Potok Stranica je curljal čez skalni previs, ampak višina približno 20, 25 metrov nas je prepričala, da smo na pravi lokaciji. Je pa zanimivo, da  gre pot točno čez vrh slapu … in tam smo lahko šli, ker je bil pretok tako šibek. Sonce je že kar pripekalo, ko nas je v vasi Trebeše čakal avtobus. Lakota nas je popeljala še do Gračišča. In imeli smo dovolj neznanega za tisti dan. Hvala vam, ki ste se mi pridružili. Kdor pa si želi še tja, pa le pot pod noge. Bi znalo biti pozimi še lepše.   

Simona Smrtnik, fotografije: Simona Smrtnik