Enajstega oktobra smo se horjulski planinci v deževnem jutru vkrcali na avtobus in se odpeljali v neznano. Ugotovili smo, da se peljemo proti Zasavju, toda pravega cilja ni ugotovil nihče od udeležencev. Peljali smo se v Veliko Kozje v Posavskem hribovju. Najprej smo si privoščili obvezno jutranjo kavico v Okroglicah pri Loki pri Zidanem mostu. Od tu smo se šli peš proti Lovrencu. Ta se nahaja v osrčju posavskih gričev. Na njem je cerkev Sv. Lovrenca, ki izvira iz Trubarjevih časov; v njej naj bi Trubar tudi pridigal. Lovrenc pa je najbolj znan po enem od najlepših rastišč Clusijevega svišča ali po domače encijana. Ta botanični naravni rezervat, ki je bogat tudi z drugimi redkimi cvetlicami (tržaški svišč, kranjska lilija, opojna zlatica), bo vsekakor vredno obiskati tudi proti koncu aprila, ko se travniki obarvajo modro. Od tu smo nadaljevali proti Velikemu Kozjemu, ki se nahaja zahodno od Zidanega Mosta. V lepem vremenu je od tu lep razgled na Zasavsko in Posavsko hribovje, vse do Julijcev in Kamniških Alp ter Boča se vidi. Z razgledom v času našega obiska ni bilo nič, kajti obdajala nas je megla, bičal nas je veter in močil dež. A to ni načelo naše dobre volje. V takšnih razmerah je narava še posebno prvinska, mirna in spokojna. Po približno štirih urah hoje smo se vrnili v dolino, kjer smo si v Ribiškem domu Laško privoščili dobro joto in jabolčni zavitek.  Naš izlet je bil kljub deževni nedelji zelo prijeten, saj največ veljajo dobra volja, druženje in prijateljstvo med nami.

Zapisala: Jožica Trobec Gračanin