Kmalu se je iz teme izvila visoka, sloka Romanova postava. »Upam, da ne bom preveč zavirala hoje,« sem mu rekla, on pa mi je takoj dal vedeti, da ga to ne bo motilo. Kmalu je prišel še Bobi in smo krenili. Bila je še trda tema, ko smo se prebijali skozi gozd, ki je bil poln podrtih dreves in vejevja. Roman mi je ves čas prijazno svetil s svojo naglavno svetilko. Malo smo se pogovarjali, večinoma pa molčali in občudovali prebujajoč se poletni dan. Med nami je bilo čutiti prijetno, prijateljsko ozračje. Med drugim je Roman povedal, kako žal mu je, da se zaradi slabe vremenske napovedi ni udeležil kolesarskega maratona v Metliki. Na dan odhoda se je namreč zjutraj nepričakovano prikazalo sonce. »Prav jokal sem, tako mi je bilo žal,« je rekel, »potem pa sem naredil eno lepo in dolgo kolesarsko turo po Krasu.« Njegov obraz je ob teh spominih kar zažarel.

Sem in tja sva z Romanom pohecala najinega vodnika, kdaj nama bo privoščil kakšno kavico (sredi gozda in ob zgodnji uri), on pa je strumno korakal pred nama vse do Borovnice. Tam smo se za kratek čas ustavili pri Miranu. Njegova žena nam je ljubeznivo postregla s tako želeno kavico in pecivom. Skupaj z Miranom smo zakoračili proti Peklu. Na začetku soteske sta dolgonoga Roman in Miran potegnila naprej, midva z Bobijem pa sva jima sledila s počasnejšim tempom. Na zbirnem mestu smo se pridružili drugim udeležencem srečanja notranjskih planincev in si po 30 kilometrih hoje privoščili zasluženo malico.

Domov smo se vrnili z avtomobili. Roman in njegova žena Marta sta me prijazno povabila v svoj avtomobil. Tako smo se odpeljali – Marta je vozila, hčerka Rebeka je na sprednjem sedežu takoj zaspala, midva z Romanom pa sva sedela zadaj. Med potjo se je med nami razvil lep pogovor o življenjskih preizkušnjah, s katerimi tudi Romanovi družini ni bilo prizaneseno. Na koncu se mi je Roman zahvalil za družbo; prvič in žal tudi zadnjič. Ni mogoče razumeti, zakaj je sedaj življenje tej čudovito povezani družini vsililo še težjo preizkušnjo. Roman jim je dal ogromno, več ni mogoče dati. Ostaja jim njegovo delo in lepi spomini, ki bodo postali še bolj dragoceni, čim bolj se bo odmikal čas, ko so izgubili ljubljenega moža in očeta.

Roman je bil skromen in preprost, v njem je bila modrost dobrega človeka. Le če bi bilo veliko takšnih ljudi, kot je bil Roman, ki je širil radoživost in toplino medosebnih odnosov, bi se svet izboljšal. V mojem spominu bo ostal kot svetel, topel človek.

Jožica Trobec Gračanin

Roman Čepon (1963–2015)

Prvo junijsko nedeljo je odjeknila boleča, žalostna vest, da našega Romana ni več med nami. Od njega smo se v velikem številu poslovili v četrtek, 11. junija. V Planinsko društvo Horjul se je vpisal že tedaj, ko so se kot mlada družina pridružili planinskemu krožku. Imel je izvirne zamisli, kako otrokom popestriti izlete. Kdo se ne spomni, kako je iz plastenk naredil smučke za svoja sinova, ko smo se vračali iz Tamarja?

Od sebe je želel dati nekaj več, ne le ostati pohodnik, zato je postal markacist. Ja, tudi del Kanglce je njegov! Nekaj časa je vodil markacistični odsek, nato pa se je lotil še pomembnejše naloge – internetnih strani društva, ki so njegova stvaritev. Po njih so se zgledovala mnoga druga planinska društva. Oral je ledino in uspel, čeprav to ni bila njegova osnovna stroka. Vse, kar se je dogajalo, je vestno poslikal, najprej v društvu, potem tudi širše. Vse fotografirano je tudi objavil in komentiral.

Za naše planinske tabore se je razdajal po svojih najboljših močeh; poskrbel je za različne pripomočke, da ne omenjam osvetlitve, zajetja vode, in vse druge rešitve, ki so bile potrebne. Z njemu lastno domiselnostjo je animiral otroke. Tako je mimogrede zrežiral otroško predstavo, pripravil slikarsko razstavo in še marsikaj. Posebej si ga bomo zapomnili po njegovih slastnih palačinkah, ki so bile na taborih stalnica. Njegovo tvorno sodelovanje v društvu, v katerem je deloval kot aktivni član upravnega odbora, je PZS priznala z bronastim in srebrnim častnim znakom ter Knafelčevim priznanjem.

Roman je bil mož dejanj, vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Njegova prezgodnja smrt, ko je bil še tako močan in poln življenja, nas je vse zelo pretresla. Zahvaljujemo se mu za vse, kar nam je vsem skupaj dal. Pogrešali ga bomo.  

Planinsko društvo Horjul