Pogovarjam se z vami, ljudje te doline, s tistimi, ki razumete govorico megle. S tistimi, katerih duša ja zrela, močna dovolj, da si upa gledati trenutku v oči. Podpiram vas! Podpirajte me, da preživimo, kar je treba.
Zato tečejo, da bi pomagale pogumu stati tam, kjer ga čas od slehernika zahteva. Varovati, kar je sveto. Varovati vsaj osnovno, iz česar smo, da lahko sanjamo. Tisti, ki spimo, in tisti, ki smo budni, in vsi vmes.

Varovati zdravje zemlje in vode in zraka in ognja – življenja. Tukaj in zdaj. V tej dolini. Tok vode gre naprej in se spreminja, spremljaj val. Opazuj se, duša, in si odgovori za vsak korak in vsak občutek. Ali podpiraš tkanje ali paraš. Nihče več v tem času ne bo mogel uiti temu samospraševanju. Nate bodo zrle stotere zunanje in notranje oči. Nate zrejo oči onih starih, ki so to zemljo z rokami oblikovali, da nam rodi, in zrejo oči onih mladih, ki jim boš dal dediščino v roke. Neguj svojo ljubezen. Bodi čudovit človek.

Elementi so svete entitete, podstati bivanja in kako naj jih vrednotimo skozi pohlep po denarju? Naj Bog v tebi nikar ne pozabi tega, kar je. V tvojih rokah smo, ne pozabi. Tvoja je moč in tvoja odgovornost, kaj bo z nami, ki nismo ljudje. Mi, ki smo voda: studenci, močvirje, potok, Šujica, Jebrlov tunf, žažarsko jezero, voda pod nami, voda nad nami. Mi, ki smo zemlja: bregovi, njive, terase, zeljniki, travniki, steljniki, gozd … Me, ki smo rastline, tvoja hrana in tvoj zrak. Tiste divje rože starih mam: putke in petelinčki, marijine srajčke, kronice, volčin, lisičjak, stara bukev ob stezi, vse staro zeleno. Me, živali: ne tiste iz pravljic, ampak me, resnične, ki živimo tukaj, v tej dolini. Vprašaj se kdaj, kako se nam godi? Ob vseh cestah, ob vodi, ki jo pijemo za vami, ob električnih pasteh, ob vonju bencina in hrumenju kosilnic in žag … 

Mi, ljudje: Kaj počnemo sami s seboj in med sabo. Saj veste to, da je svet preživel že marsikaj in tudi ta čas bo, moderni, kapitalistični, brutalni čas bo. Ampak mi živimo v njegovi sredici in to je naša odločitev. Se bomo v izzivih postavljali na stran življenja ali na stran roparja.
Bodi eden izmed tistih, ki smo shrambe upanja in vere, da je svet (lahko) čudovit kraj. Svet, beseda v našem jeziku je dobro izbrana, pomeni, da je naš svet sveti prostor, torej prostor svetega in svetlobe. Kraj, kamor smo prišli srečat svetlobo.

Vsa modrost ti prišepetuje o tem, da si mogočno bitje z obilnimi darovi, vsa modrost ti govori, da je edina resnična pot naprej pot ljubezni in sočutja. Strah je le posledica nevednosti, navidezne ločenosti od skupnega Enega.

Zima polaga prvi mrtvaško miren in bel prt na ta naš svet doline in gričev. Zima, doba spanja, smrti, miru. Čas, ko se kristalno očistijo vse strasti življenja, se skozenj stočijo ali pretolčejo v Pomlad. Bodi z notranjim Duhom prisoten v dobi, ki prihaja. Ostajaj osredotočen, miren. Bodi Bojevnik za Divji prostor, za njegovo zdravje in preživetje. Zašepetala ti je zima …

Primož Bizjan, Gozdovniška skupina Rjasta kanja, Horjul