Letos je posebno leto ... leto mask, bi se lahko reklo. Zato je tudi na naši ulici prišel trenutek premisleka, ali imeti Ulični piknik ali ne? Vendar odločitev je bila hitra, kratka in jedernata – seveda, ja! Konec koncev se prebivalci naše ulice srečujemo in družimo dnevno, zato nismo videli razloga, da tradicionalnega Uličnega piknika, letos že 6. po vrsti, ne bi speljali. Nenazadnje smo vsi kot ena malo večja družina.

Organizacija in izvedba piknika je potekala kot vsako leto do sedaj. Pogovori niso potekali o korona virusu in ukrepih, ker je bilo potrebno obdelati veliko drugih bolj zanimivih in prijetnih tem. Je pa bila letos ena dogodivščina, ki si jo bomo vsi zelo zapomnili, ko so naši možje, no, vsaj večina, pokazali, da se v vsakem od njih še vedno skriva otroška nagajivost.  

V nekem trenutku dneva, ko smo pojedli kosilo in posedali vsak na svojem koncu. In zanimivo in neplanirano na razdalji, se je nekdo od moških spomnil, da bi zajezili potok, ki teče ob cesti. In res ni bilo dolgo, ko je bila luknja zagrajena s polvinilom, ki je omogočil, da je voda v potoku hitro narasla v mali tolmunček. Takoj so se zbrali vsi otroci in vsak s svojo mrežo lovili ... Ne vem v bistvu kaj? In prav to je porodilo idejo v moških glavah. Na hitro so štirje izginili in prišli nazaj ravno v trenutku, ko so otroci izginili na drug konec ulice. Ravno prav, da so lahko ušpičili svojo neumnost in v tolmun spustili štiri postrvi. Mislim, da ne rabim razlagat, kakšno veselje je bilo med otroci, ko so se vrnili lovit, in dejansko ugotovili, da so notri ribe. No, in koliko smeha je bilo med nami starši. Ribice smo potem seveda spustili na prostost.

In tako imamo še eno ulično zgodbico več, ob kateri se bomo še velikokrat nasmejali.

Lep pozdrav iz Vrzdenške ulice.

Andreja Mrzlikar