Leto je hitro naokoli in na naši ulici vsi dobro vemo, da je prva sobota v septembru rezervirana za ulični piknik. Naši otroci se ga zelo veselijo, kljub temu da vsak dan, vsako prosto sekundo preživijo skupaj, na raznih kotičkih ulice. Prav zaradi njih smo sosedje na ulici vedno bolj povezani. Otroci res ne morejo eden brez drugega. Ko bi se rada katera od družin odpravila na družinski izlet, zgleda to tako, da otroci vprašajo, kdo pa še gre? In če ne gre zraven vsaj še ena družina z ulice, potem je vse brez veze in bi bili oni raje doma. Iz tega lahko sklepate, da smo zelo veliko na ulici, ko pa gremo od hiše, pa iz ulice odpelje kolona avtomobilov. To so res prave dogodivščine.
Otroci so zdaj večinoma že dovolj stari, da staršem res ni treba vsako sekundo gledati, kje so. S tem smo zadovoljni tako mi – starši, ker res lahko v miru poklepetamo, kot tudi otroci, ker imajo svoj mir in vedo, da jih nimamo vsako sekundo pod kontrolo. In sedaj so se zanje šele začele prave dogodivščine. Razne ideje in neumnosti … kolikokrat se nasmejimo. Ko ti rečejo, da so za ulični piknik pripravili srečelov in naj vzamemo denar. Potem pa šele ugotoviš, kaj vse so od doma odnesli za srečelov. Pa potem »pozdrav« enega izmed otrok: »Pozdravljeni na uličnem pikniku, kmalu se bo začelo tekmovanje za starše, pokaži, kaj znaš,« res se zabavamo.

Ulični piknik vsako leto poteka enako. Ena od družin je zadolžena za informiranje prebivalcev ulice, da bo kmalu naš piknik, in zbiranje denarja. Najlepši del za moške je seveda sobota zjutraj, ko grejo na kavico, kjer se morajo dogovoriti, kam bodo šli kupit meso. Ta nabava se po navadi malo zavleče, ampak glede na to, da začnemo ob dvanajstih za kosilo, prav dosti manevra spet nimajo. Vsaka družina prinese svojo pijačo, ki jo seveda prijazno deli z drugimi. Poleg pa prinese še vsak, kar ima doma oziroma kar pripravi ali speče. Razne solate, sladice, sadje, zelenjava z domačega vrta … Skratka, ni nam hudega. Naš izbrani prostor za ta dogodek je vsako leto isti. In to je na sredini ulice, ravno na Nuškinem dvorišču. In hvala ji za gostoljubje ter poslušanje prepevanja in glasnega govorjenja in hihitanja tistih nekaj, ki ostanejo/mo malo dlje. Stalnica to soboto je zagotovo vlečenje vrvi, tekmovanje med zgornjim in spodnjim delom ulice. Letos smo ugotovili (beri: spodnji del ulice), da bo nekako treba najti drugo taktiko ali pa drugačno razporeditev moči. Vsa leta nas tile z zgornjega konca povlečejo k sebi.

Tudi tokratni ulični piknik je minil z obilico smeha in dobre volje, tudi slabo vreme, ki nas spremlja vsako leto, nas ne zmoti. Mi se imamo fino, od najmlajše, še ne dvoletnice, do najstarejšega 76-letnika. Vse nas povezuje rdeča nit – druženje in dobri sosedski odnosi. Veseli smo, da se razumemo in da vsak izmed nas prispeva k tem super odnosom, ki vladajo v naši ulici. To je res postala redkost, zato to toliko bolj cenimo. Dobre volje in smeha, kot vidite, na naši ulici res ne zmanjka. To ve vsak, ki je kdaj na obisku ali pa jo je samo prečkal. Če ne verjamete, pa pridite pogledat, zagotovo vas postrežemo že pri prvi hiši.

Pozdrav z Vrzdenške ulice!

Andreja Mrzlikar