V tem hipu, ko sedam za mizo, da bi napisal sledeče besede, je pogled skozi okno zimsko idiličen. Sneži kot v starih časih, suh, droben sneg se vrtinči v rahli burji. Svet se beli v deviško svežem pokritju neštetih kristalov, ki na čudežen način vse pod seboj onedolžijo, na svoj divji način energetsko očistijo. Kako dobrodejno deluje to zimsko sneženje na vse, ki jim misli ne uhajajo le na to, kako se bodo morali prebijati po zasneženih cestah levo in desno. Globoko v sebi vemo, da je prihod zime vekodaven zakon in je nujno potreben za dober začetek zdravega leta. Zato se ga veselimo. Vsak otrok, še čist in neobremenjen, se razveseli snega samega po sebi, zaradi čarobnosti same.

V času, ki ga živimo, se z velikimi koraki vgrajuje v to staro resničnost digitalna nadgradnja realnosti. Posamezniki in združbe ljudi, ki jim je zaradi nenehnega stika z digitalnim in virtualnim okoljem to najbolj realistična slika sveta – in so hkrati zaradi vpeljevanja novih tehnologij neizmerno bogati – cel svet poskušajo podrejati tej digitalizirani viziji napredka. Naravo, okolje, naravne vire in predvsem človeka – vidijo kot del računalniškega programa, katerega končni in edini cilj je prinašanje dobička prav tem elitam. Kot samoumevno nam vsiljujejo predstavo, da so edini mogoč napredek vedno bolj sofisticirane naprave, pametni telefoni, pametna mesta. V resnici pa se gradi vedno večji nadzor nad posameznikom, njegova čustvena in miselna manipulacija, ki se sublimno izrablja v politične in dobičkonosne namene.  Po eni strani nas zasipajo z vedno novimi izumi, ki naj bi olajšali življenje (pa ali nam ga res?), po drugi pa s satansko preračunljivostjo dozirajo tok informacij, da čimveč posameznikov ostaja v stalnem ovoju negativnih čustev, kot so sovraštvo, strah, jeza, zmeda in brezup.

Človeška duša ni narejena, da bi ji lahko bil svet navidezne resničnosti naravno okolje. Niti ni njeno primarno stanje gojenje negativnih čustev. Če bi bilo tako, potem bi morali biti v današnjem svetu nadvse srečni. Pa nismo. Kljub temu, da nas že stoletja muči kolektivna bolezen ponižanja, krivic in neenakosti, se s tem nismo in ne moremo sprijazniti in pomiriti, ker najgloblje v sebi čutimo, da to ni edino možen svet. Da smo sposobni, vredni mnogo boljšega, zdravega, ljubečega življenja. In zdaj nam poskušajo prodati prepričanje, da se bo to lahko realiziralo skozi tehnologijo. Toda dogaja se ravno obratno. Tehnologija dejansko nadomešča in izriva tiste potenciale v nas, ki naj bi jih prebujali in razvijali skozi duhovno evolucijo. Zaradi preobilja nasilnih informacij ugaša luč našega sočutja, zaradi družbenih omrežij se suši sposobnost resnične interakcije med ljudmi, zaradi popolnega nadzora nad denarjem  izgubljamo možnost svobodnega kroženja energije med nami, v obliki daril, uslug, drobnih pomoči. Umetna inteligenca še bolj grobo posega v našo bit, najeda temeljno mejo med resničnostjo in iluzijo, za nobeno »resnico« več ne boš mogel biti prepričan, kako resnična je.

Naše globalno okolje je pod strahotnim pritiskom izkoriščanja in onesnaževanja, ki se mu dnevno pridružujejo nove oblike: frekvenčno, gensko manipulirano, nanotehnološko,  geoinženirsko, smetenje orbite…  morda dejansko obstajamo na prelomu časa, kjer sta pred nami le dve možni prihodnosti. Spregled in ozdravitev - ali pa potopitev v okoljski, politični in socialni kaos. Prav zato je nadvse pomembno, da se tega trenutka ne ustrašimo. Saj je resničnost vedno oboje: pretnja in priložnost. Kakor se odpirajo vrata brezna, se odpirajo tudi vrata, skozi katera lije svetloba. Ta vrata so naša notranja vrata, ker v nas, v vsakem posamezniku je ta kozmos, v katerem se soočata obe plati. Mi sami v veliki meri izbiramo doživljanje sedanjosti in verjetno prihodnost.

Zato vam kot gozdovniška duša polagam na srce. Ko imate na izbiro moderno, digitalizirano, transhumanistično realnost – ali pa to, naravno, (od Boga, Narave, Kozmosa) podarjeno resničnost, ki se udejanja v planetu Zemlji in vsem, kar je, z vsemi čudesi in naravnimi zakoni, modro izberite. Naš umetni svet je bolj krhek, kot morda izgleda. Ni greh, če se prepoznavamo tudi v njem, a ne na račun opustitve žive povezave z Življenjem okrog nas, z divjim, nekontaminiranim. Skozi poglabljanja vanj nas čaka še toliko možnosti uvida, kdo smo v resnici. Ne pozabimo, da smo tu kot varuhi sveta, ne kot brezdušni ekspoaterji. Srečo za nas in naše potomce zagotovo lahko najdemo v sozvočju z ritmi in potrebami narave, na potrebujemo stalne vojne proti njej in samim sebi. S čistejšim uvidom bi zagotovo našli vire energije, ki ne bi mazala okolja, srečo bomo našli v ljubečem, mirnem sožitju s seboj in bitji okrog sebe, ali pa je ne bomo našli nikoli.

Neposredni vzgib, da to podelim z vami, je bil sprehod po svežem snegu izpred dveh tednov, ko smo z družino sredi gozda naleteli na jaso, popolnoma razrito od vožnje z motorji. So ljudje, ki svež sneg doživljajo tako, da s svojimi vozili grejo v naravo in se podijo sem ter tja. Koliko neposredne in posredne škode s tem povzročijo, jih očitno ne zanima. Niti to, kako motijo že tako okrnjen mir divjim živalim. Tak odnos do narave je nadvse primitiven in brezbrižen. (Ne morem mimo občutka, da je tako vedenje, ki se zadnje leta širi, posledica vpliva youtuba in (ameriških) filmov, ki nam nasilno otopevajo naš prirodni čut do okolja. Koliko je akcijskih scen, kjer je narava le poligon za spopade, norenje z vozili, vsakršno zlorabljanje). Slovenci naj bi imeli svojo deželo za sveto domovino?  Zakon pri nas je jasen: Vožnja z motornimi vozili po naravi izven uradnih poti je prepovedana. Toda na nas samih je, da spregledamo. Gre za Sočutje, Spoštovanje in Varovanje nečesa nenadomestljivega. Za naš edini resnični svet. Zato apeliram na vsakega, ki ga to doseže, brzdaj svoje potrebe, če škodijo divjini. Od nje ne dobivaš le zraka, hrane in vode. Z mirnim, občutenim pristopom ti bo vrnila nesluteno veliko, če boš le odprl srce in ji dal priložnost. Preveč nas je, da bi se obnašali tako arogantno. Naj bo to leto osebnih spregledov. Srečno leto.

Pogledam ven. Še sneži. Zaenkrat še…    

Primož Bizjan, Horjul