Težko je verjeti, da je od takrat minilo pol stoletja. Je to možno? Ko sem opazovala obraze sošolk in sošolcev, sem bila presenečena nad njihovim videzom. So še vedno vitalni, optimistični in tudi uspešni. Razred, ki bi mu težko našel konkurenco – razred takratnih sošolcev, današnjih prijateljev. Spodobilo se je, da smo okrogli jubilej proslavili. In smo ga. V svojo sredino smo povabili razredničarko go. Danico Novak, ki pa ji zaradi zdravja ni bilo usojeno, da bi bila med nami, čeprav si je tega želela. Vem, da je bila v mislih z nami. Zato pa smo v sredini gostili nekdanjega ravnatelja, g. Francija Malovrha. Spremljal je naš napredek od tretjega razreda dalje. Tudi učil nas je. Telesno vzgojo in zemljepis. Radi smo ga imeli in on nas. To je lahko na tem srečanju tudi čutil, kajti sprejeli smo ga prisrčno in z bučnim ploskanjem. Tem za pogovor nam ni še nikoli zmanjkalo in tudi tokrat je bilo tako. Dobili smo se Pr' Kozinc v Podolnici in bili deležni odlične postrežbe in kulinarike. Bilo je srečanje s čustvi in veseljem, da smo spet skupaj. Naj bo ta zapis namenjen tudi vsem tistim, ki ste se imeli nekoč radi, bili med seboj povezani, vendar so se vezi pretrgale. Obnovite jih. Zdaj je čas za obujanje prijetnih spominov in druženje. Tako, kot to počnemo mi.

Olga Gabrovšek