Avtobus smo zapustili v vasi Babno Polje, ki je najhladnejši naseljeni kraj v Sloveniji, in se odpravili na krožni pohod po lepi, mili, zeleni, s soncem obsijani pokrajini. Spotoma smo osvojili še dva vrhova – Telebačnik in Kožljek, ki sta nam ponudila čudovit razgled na okoliško hribovje, zlasti pa na sveže zasneženi Snežnik. Kjerkoli smo se ustavili, povsod smo naleteli na prijazne domačine. Tako smo bili na Babni Polici povabljeni v toplo hišo domačina, ki ima pravo zbirko starih smuči in odvrženega rogovja divjadi ter drugih starih predmetov. Ljudje so kar prihajali iz svojih hiš in nam ponujali domače žganje, suho sadje in koščke velikonočne potice. Spet nam je prišel na misel rek, da manj kot človek ima, raje in več da.
Po prijetnem štiriurnem sprehodu smo se vrnili v vas Babno Polje, kjer nas je pričakala gospa Alenka Veber, gospodarica 200 let stare Rihtarjeve domačije, ki stoji v osrčju vasi nasproti župnijske cerkve sv. Nikolaja. Izvedeli smo marsikaj zanimivega in tudi trpkega o zgodovini te vasi, od tega, da so jo požgali Turki, do tega, da se je mnogo domačinov izselilo v Severno Ameriko, med njimi tudi prastric gospe Alenke, izseljenski pisatelj Frank Troha Rihtarjev. Babnopoljci niso delali v rudnikih, pač pa v gozdovih, ker so bili zelo dobri gozdni delavci. Trdo so garali, a se je vseeno marsikdo vrnil domov s še večjim dolgom, kot je odšel od doma. Tudi druga svetovna vojna jim ni prizanesla, saj so leta 1942 fašisti ustrelili 48 domačinov, 40 pa so jih odpeljali na Rab. Tako je tedaj Babno Polje postalo vas črnih rut.
Babno Polje velja za slovensko Sibirijo, saj je bila tukaj uradno izmerjena najnižja temperatura –34,5 °C, neuradno pa celo –39,6. Zaradi tanke peščene prsti in neugodnih klimatskih razmer tu živita le živinoreja in gozdarstvo. Bili smo postreženi tudi z avtohtono jedjo, to je enolončnico kavro, katere glavna sestavina je koleraba, pa tudi ocvirki in klobasa niso manjkali. To, pa še ostale dobrote, so nam v nekdanji osnovni šoli pripravile nadvse gostoljubne domačinke z gospo Alenko Veber na čelu. Na koncu nas je Alenka povabila še na svojo domačijo, nam povedala še veliko o njeni obnovi in svojem širokem spektru delovanja na področju kulturne in naravne dediščine. Za slovo nam je razkazala še cerkev sv. Nikolaja. Tako smo z najlepšimi spomini in bogatimi doživetji zapustili Babno Polje, to deželo mraza, a nadvse toplih ljudi.

Jožica Trobec Gračanin