Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
7°C
SOB.
23°C
7°C
Oceni objavo

Od Plitvic do Banjaluke

Lepota Bosne je brezčasna, pot do tja pa kratkočasna in zanimiva tudi za člane DU Horjul, ki smo se na zadnji majski dan odpravili proti koščku nekdanje Jugoslavije, ki je nekaj let uspešno delovala kot celota in kjer je mnogo krajev in spomenikov, vezanih na čas naše skupne zgodovine. Da je tudi množični turizem ubral svojo pot, smo se prepričali že v času priprav na ekskurzijo. Upoštevati smo namreč morali opozorilo turistične pisarne Plitvička jezera, naj se na pot odpravimo zelo zgodaj, ker nam pozneje zaradi nepopisne gneče ne morejo zagotoviti vstopa v njihov nacionalni park. In res smo se tja odpravili že ob tretji  uri zjutraj.
Čisto narahlo je rosilo ob našem prihodu na Plitvice, kar pa ni motilo našega razpoloženja. Med potjo smo namreč občudovali zanimivo pokrajino ter že pred Slunjem v mestecu Raztoki občudovali slapove reke Korane. Še bolj so nas navdušili njeni slapovi na Plitvicah. Podoba Plitvic je mogočna, popolna, saj je predhodno deževje  napolnilo struge in korita ter ovekovečilo slapove do te mere, da smo imeli občutek, kot da gledamo  plavajoče gledališče. Disciplinirano in v strnjeni koloni smo občudovali čudež narave. Z nekaj iznajdljivosti in prijaznosti vlakovodje smo si cilj po nekaj kilometrih hoje približali kar z vlakcem, ki smo ga s prosečimi pogledi zaustavili kar sredi njegove službene poti. Tako nam je ob posebno  veselem razpoloženju in po nekaj kilometrih prehojene poti na cilju  dobro teknila tudi zaslužena malica.

In že smo hiteli proti prvemu bosanskemu mestu Bihać, kjer nas je čakal lokalni vodič. Mesto, znano po prvem zasedanju AVNOJ, leži na obali reke Une. Sicer pa več stoletna zgodovina različnih vladarjev in ver daje mestu poseben pečat. Danes je BiH etnično razdeljena na tri skupine. Najštevilčnejši so Bošnjaki oz. muslimansko prebivalstvo, sledijo bosanski Srbi in nato Hrvati. Federacija BiH je razdeljena na 10 kantonov, ti pa dalje na občine, medtem ko se upravno ozemlje Republike srbske od vrhovne vlade deli neposredno na občine. Včasih težko dojemljivo in razumljivo. Bosanska kuhinja je mešanica zahodnih in vzhodnih vplivov. Ker je bila Bosna 500 let pod vladavino Otomanov, je tamkajšnja kulinarika zelo podobna turški, grški in ostalim, ki so sodile  v Otomansko državo. Vladavina Avstrije pa je pozneje prispevala še evropski vpliv. V Bihaću smo prvič opazili tudi migrante, na katere nas je opozoril vodič. V mestu so povsod, nimajo pa z njimi težav, je dodal. Pohvalno je, da so del mesta, ki jih sprejema in morda bolje razume njihovo trpljenje in nevzdržne razmere tudi zato, ker  so tudi sami soočeni z migracijo in zapuščanjem domov. Lepo je, da  so tu našli kanček sočutja, ki ga manjka bogatemu svetu. Zdi se, da je  najnevarnejša  poplava strahu, ki je potopila naše sočutje in s tem odnesla željo in potrebo po pomoči.  

Eno najlepših turističnih doživetij smo zabeležili v nekaj kilometrov oddaljenem motelu Sunce, postavljenem tako rekoč  na reko Uno. Dolgotrajno deževje ga je spremenilo v plavajoči motel. Obdan z deročo vodo s potopljenimi stezicami, parki je deloval mistično. Po krepki kavici in pijači smo nadaljevali pot proti  Bosanskemu Petrovcu mimo Ključa do Jajca, kamor smo prispeli v zgodnjih večernih urah. Dobre volje in vzhičeni nad videnim in slišanim smo se v dobrem hotelu po dobri večerji odpočili in zjutraj sveži in spočiti odšli z vodičem v  središče mesta Jajce, znanem tudi po sotočju Plive in Vrbasa. Najprej smo se povzpeli na trdnjavo z dobro vidnim mestnim obzidjem. Tu nas je vodič opozoril na ostanke gradu in troje mestnih vrat. Vstopili smo v katakombe, kjer je zgodovina vpisala svoje obdobje v živo skalo, v spodnjem prostoru pa oblikovala tudi sakralni objekt. Mimo objektov iz obdobja avstro-ogrske monarhije smo prispeli do osrednje džamije. Tu je še Omerbegova hiša, nekoliko oddaljena pa tudi Ženska džamija, stara več kot  200 let, kamor  vstopajo poleg žensk tudi moški in številni turisti.

Slapovi ob sotočju Plive in Vrbasa simbolizirajo nekdanjo Jugoslavijo. Vstopili smo v dvorano, kjer je potekalo 2. zasedanje  AVNOJA, si ogledali eksponate, ki so jih prispevale  nekdanje republike Jugoslavije. V kletnih prostorih je stalna razstava slovenskega slikarja Božidarja Jakca. V Jajcu je nastala tudi tiskovna agencija Tanjug.  Po zanimivem  sprehodu  po ozkih ulicah starega mesteca in ogledu znamenitega  slapa na reki Plivi  smo se poslovili od prijaznega vodiča  in že hiteli proti  soteski  reke Vrbas, ki nas je spremljala vse do Banja Luke. Po slikoviti soteski  prave gorske reke nas je spretno vozil voznik Selvo, ki  je  nasproti vozečim  voznikom tovornjakov vlival upanje, da se s spretnostjo in tovariškim odnosom lahko uspešno rešuje še tako hude prometne, na videz nerešljive milimetrske serpentinske cestne  težave.  

Banjaluka je z 250.000 prebivalci drugo največje mesto v Bosni in Hercegovini. Je tudi prestolnica entitete Republike srbske in največje mesto Bosanske Krajine. Leži na bregovih reke Vrbas, na kraju, kjer reka že izgublja lastnosti gorske reke in se nato po ravnini vije do izliva v reko Savo. Mesto je politično, kulturno in gospodarsko središče bosanskih Srbov, ki danes predstavljajo 90 % prebivalstva. S prijazno vodnico smo si ogledali trdnjavo Kastel, ki je najstarejši zgodovinski spomenik v mestu. Džamija Ferhadija je bila zgrajena  l. 1579 in je biser islamske arhitekture. Na žalost je bila med vojno 1993 močno poškodovana in nato porušena. Na novo so jo postavili leta 2016. Mesto je sodobno urejeno z uglednimi stavbami, urejeno Gosposko ulico, ki spominja na obdobje Avstro-Ogrske. Gledališče, muzeji, prostrane ulice, sakralni objekti  štirih veroizpovedi so lepo vzdrževani in spoštovani. Ogledali smo si tudi bogato založeno, čisto in lepo urejeno tržnico. Tako si je marsikdo za ostanek treh valut, ki smo jih občasno potrebovali, odnesel domov nekaj  koristnega  tudi z banjaluške tržnice.

Z lepimi vtisi smo v prijetnem poznopopoldanskem soncu zapuščali  Banja Luko in se ob Vrbasu začeli približevati hrvaški meji, ki se je proti Novi Gradiški začela zavijati v temne grozeče oblake. Nekaj  dežja in spet se je posvetilo proti zahodu.  Ko nas je spet obsijalo večerno sonce, smo v daljavi že zaslutili obrise  planine  Sleme nad Zagrebom. Nekateri, ki so se ozrli nekoliko bolj proti severozahodu, pa so se že ovili v vonj Gorjancev  ter  ugledali  čuvarja, ki bdi nad reko Savo, grad Mokrice. V avtobusu je kljub večerni uri še vedno  odmeval smeh, prav do izstopnih postaj.  Ob stisku roke smo si zaželeli še veliko podobnih druženj in doživetij tudi ob misli,  koliko radosti, koliko trpljenja , koliko izgubljenih  sanj in upanja  prinašajo in odnašajo bosanske reke. Naj jim  prihodnost vrne medsebojno razumevanje, zaupanje  in omogoči  bivanje v slogi in prijateljstvu. Nas so njihova  narava,  prijateljski  sprejem,  pa tudi njihova človečnost  in strpnost  do tistih, ki jih je usoda pahnila v izgnanstvo,  opogumili in v nas obudili  sočutje in vsaj za kratek čas tudi  upanje v  iskrenost  in dobroto ljudi.

 

Matko Zdešar

Oglejte si tudi