Od gospoda Zupeta smo se poslovili v četrtek popoldne v Horjulu. V cerkvi sv. Marjete smo zanj darovali sv. mašo ob udeležbi 80 duhovnikov in številnih faranov od blizu in daleč, zlasti iz Vipave. Mašo in pogreb je vodil koprski škof dr. Jurij Bizjak v spremstvu ljubljanskega pomožnega škofa dr. Franceta Šuštaja. Janez Zupet je pokopan v družinskem grobu. Dan pred pogrebom je bila v Vipavi v cerkvi sv. Štefana zanj maša zadušnica, pri kateri so se od njega poslovili mnogi primorski duhovniki, vipavski farani in dijaki Škofijske gimnazije v Vipavi.
Janez Zupet je bil duhovnik, profesor, prevajalec, jezikoslovec, biblicist, urednik, bil je ljubitelj modrosti in slovenskega jezika. Ob neki priložnosti je rekel, da je njegova rdeča nit pastoralnega, pedagoškega in kulturnega dela ljubezen do materinščine. Čim več jezikov znaš, tem bolj vidiš, da je slovenščina enkratna in nezamenljiva. Kljub temu da je več kot 40 let živel v Vipavi in tam opravljal duhovniško službo, se je zelo rad vračal v Horjul in nesebično pomagal ter sodeloval pri pastoralnem delu v horjulski župniji. V prostem času je zelo rad igral namizni tenis, hodil v hribe, sam, s prijatelji in celo nečake je rad pospremil na kakšen hrib, tudi višji. Ob izletu v hribe je čas hoje rad primerjal s časom, ki si ga porabil za vzpon na Koreno. Ko so ga spraševali, koliko je še do vrha, jim je odvrnil: »… dve Koreni … ali … tri Korene ...« Kljub navidezni resnosti je njegov dobrohotni nasmešek izražal pristno veselje. Znal se je pošaliti in bil prijeten sogovornik. Ob vsej njegovi intelektualni veličini je ostal dober, plemenit, preprost in razumevajoč. Nekoč je rekel:« Počutim se kot preprost služabnik evangelija, ki je naredil, kar je bil dolžan narediti.«
Janez Zupet (16. oktober 1944–29. marec 2016)
Janez Zupet se je rodil 16. oktobra 1944 v Ljubljani. Ob koncu vojne se je morala družina izseliti iz Ljubljane. Zatekli so se v Horjul, materin rojstni kraj. Oče je prevzel službo organista in cerkovnika. Gospod Zupet je v Horjulu končal osnovno šolo, nato pa je šel v Ljubljano na klasično gimnazijo, kjer je leta 1963 maturiral. Po maturi je na filozofski fakulteti v Ljubljani tri leta študiral anglistiko in indoevropsko primerjalno jezikoslovje. Materi je na smrtni postelji povedal, da se je odločil za bogoslovje. Leta 1971 je bil posvečen v duhovnika in obhajal novo mašo v Horjulu. Naslednje leto je absolviral tudi na filozofski fakulteti in nadškof Pogačnik ga je poslal v Malo semenišče v Vipavo, kjer je bil prvo leto prefekt, nato pa je na srednji verski šoli poučeval angleščino in francoščino, po potrebi pa tudi nemščino in latinščino. Po ustanovitvi Škofijske gimnazije Vipava leta 1991 je na šoli poučeval latinščino vse do svoje smrti. Od leta 1975 je bil tudi duhovni pomočnik v Vipavi.
Vsako svojo nedeljsko in praznično pridigo je napisal in shranil. Leta 2004 je izbor pridig objavil v knjigi z naslovom Pot, resnica in življenje. Knjiga je bila kmalu po izidu razprodana. Upam pa, da bo kmalu doživela ponatis. Že v času bogoslovja se je ukvarjal s prevajanjem, nato pa delo nadaljeval tudi v Vipavi. Prevedel je Kumranske rokopise in dela mnogih avtorjev, med katerimi prevladujejo »nesmrtni« misleci in svetniki: Blaise Pascal, Martin Buber, Thomas Merton, Søren Kierkegaard, Josef Pieper, Tomaž Kempčan, Étienne Gilson, kard. Henri de Lubac, kard. Hans Urs von Balthasar, papež Benedikt XVI., papež Frančišek, bl. John Henry Newman, bl. Charles de Foucauld, sv. Janez Marija Vianney, sv. Janez Pavel II., sv. Terezija Jezusova, sv. Terezija Deteta Jezusa in sv. Edith Stein. Kot publicist je sodeloval pri raznih revijah (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja). Od leta 1999 je bil v uredniškem odboru mednarodne revije Communio.
Za prevod Pascalovih Misli je leta 1981 prejel Sovretovo nagrado. Papež Janez Pavel II. ga je leta 2000 odlikoval s častnim naslovom monsinjor. Občina Vipava pa ga je 21. junija 2013 imenovala za častnega občana. Škofijska gimnazija Vipava mu je leta 2011 podelila nagrado ustanovitelja. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani mu je 7. marca 2016 za njegov življenjski opus podelila svoje najvišje priznanje častni senator. Na listini je zapisano, da msgr. prof. Janez Zupet prejema to imenovanje "za izjemno razgledanost v klasični filologiji, poznavanje in poučevanje tujih jezikov, prevajanje Svetega pisma iz izvirnih jezikov, prenovljeni prevod Rimskega misala iz latinskega izvirnika, odlično prevajanje trajno veljavnih filozofskih in teoloških del, zgledno pedagoško in dušnopastirsko delovanje, nesebično lektorsko in uredniško delo".
Gospodu Zupetu smo zelo hvaležni za vse, kar je storil za nas, našo skupnost in našo župnijo, ob tem pa smo veseli, da smo ga spoznali in poznali. Spoštovani g. Janez! V eni izmed pridig ste napisali: "Kristjani smo na tem svetu samo popotniki: življenje na zemlji je samo pot – naš cilj pa je onstran. Vse naše življenje je zato potovanje – v upanju in veri, da bomo nekega dne prispeli na cilj." Ta cilj nas bo ponovno združil in veselili se bomo. Do takrat pa Z BOGOM.
Horjulski farani
