Pomlad je tu, lepi in topli dnevi se vrstijo in vsi, ki ljubimo živo in neživo okoli nas, se radi podamo v naravi. Tudi sprehajalci psov in otroci, tekači in kolesarji, motoristi in traktoristi, pa tudi jahači. Slednja sem jaz. Na veličastni živali, ki žanje spoštovanje in občudovanje, nekoč nepogrešljiva desna roka človeku in bogastvo, danes pretežno naš ljubljenček in športni 'rekvizit'. Včasih v ljudeh izzove strah in strahospoštovanje, katerega prava mera je več kot dobrodošla v današnji družbi. Veliko smo v zadnjem času storili za ozaveščanje ljudi o varnosti motorista in kolesarja, prav malo pa se oziramo na jahača, ki je večkrat viden kot tujek v prometu, manjšinski in opolnomočen (zaradi njegove velikosti in pogovorne premoči), in zato nepotreben besed. A želela bi vam povedati, da je konj vse prej kot neustrašen velikan. Pa naj ne bo ta članek namenjen graji ljudi, ki živali pač ne poznajo, naj odmeva njegovo sporočilo. Konj in jahač na terenu sta v Sloveniji dejstvo, nista v zatonu, prej obratno, in morebiti bo med njimi vaša hči ali vaš sin. Zatorej izobrazimo se in kot družba poskrbimo za njuno varnost!
Jaham že trideset let in skoraj toliko časa sem terenski jahač, saj me ponovljivo in monotono jahanje v krogu ne privlači preveč. Odrasla sem kot mestni otrok z neustavljivim navdušenjem nad naravo, ki je za slehernega Slovenca velika vrednota in ponos, znamo jo ceniti in občudovati. Ko združim svojo ljubezen do živali in narave, postanemo jaz, moja kobila, blato izpod kopit in veter v laseh - eno. Edino, kar me v tej zgodbi prebudi iz mojih sanj je strah. In starejša in izkušenejša jahačica kot sem, več strahu nosim v sebi. Tega so zgradili številni pripetljaji s konji in ne morem si kaj, da jih ne bi širila na mlajše in manj uke jahače. Včasih zavidam nevednim jahačem, ki brez strahu korakajo ob prometni cesti, mimo plapolajoče cerade ali pa ob pašniku polnem krav. Dokler konj na zunanje motnje ne odreagira, problema ni. Kot veli 92. člen zakona (ZPrCP): '...jahač mora biti telesno sposoben za ježo in mora obvladati svojo žival...', tako, to je rešeno, mar ne? Ko bi le bilo tako enostavno ...
Zmožnosti obvladati žival v vsaki situaciji, tudi takšni, ki je niti jahač niti konj še ni doživel, pač ni mogoče predvideti. Konj brez strahu ne obstaja. Seveda lahko lastniki konj veliko prispevamo k svoji varnosti (in varnosti udeleženih) s svojo zaščitno opremo in ravnanjem, kot tudi z izbiro pravega konja. Podobno kot pri psu, le da večina lastnikov psov lahko v skrajnem primeru nevarne situacije psa fizično zadrži, saj je telesno močnejši, kar pa za večino jahačev (in jahačic) in njihovih konjev ne velja. Namreč, konj, ki se zares prestraši, bo poskusil zbezljati. Če ga že uspemo zadržati, pa težje preprečimo ostale reakcije iz strahu, kot so počep, odskok, zasuk, brco itd. In, ko se takšna situacija naposled zgodi, ali naj kar uspavam svojega konja, ker se je nečesa ustrašil? Menim, da je to skrajni ukrep le v primeru za človeka nevarnega konja, ki si ga večina lastnikov konj ne želi doživeti in izpeljati.
Naj povem še malo konkretneje o nepredvidljivih situacijah, da jih boste morda naslednjič, ko se srečate s konjem in jahačem prepoznali in primerno odreagirali zavoljo varnosti vseh mimoidočih. Načeloma velja, da glasnejši kot je ropot, bolj se ga bo konj bal. Vendar, če je ropot enakomeren in pretežno statičen, bo konj ugotovil, da zanj ni (pre)nevaren. Tukaj gre na primer za kosilnico na travniku pred hišo, skakanje otroka na trampolinu, kopanje jarka z bagrom, gnojenje njive s traktorjem in cisterno, vožnja motorja ali tovornjaka po oddaljeni cesti, prižgan mirujoč traktor v bližini, pranje avta s tlačno brizgalko, pasja veriga, ki opleta sem in tja, ko pes teče in laja na konja itd. Poleg tega lahko konja zmoti skaljena luža, ki je pred dežjem tam ni bilo, kanaleta ali litoželezni pokrov na cesti, na novo prekopana pot in cevi, ki štrlijo iz nje, varovalni trakovi, zastave ali platna položena čez drva, ki plapolajo v vetru.
Če ste kolesar ali pešec, ki ravno gre mimo konja z visoko držečo glavi, našpičenimi ušesi, izbuljenimi očmi, in zastajajočim ali opotekajočim se gibanjem, potem je najbolje, da se ustavite, stopite na stran in počakate, da konj gre mimo. Če ste kolesar ali tekač in prihajate od zadaj, prehitite le, če imate možnost bočne razdaljo dolžine konja (2-3m), saj se konj lahko v hipu zasuče in vas zadene. Takšna razdalja velja za vsa vozila, ki konja prehitevajo. Vse prevečkrat se zgodi, da kolesar, motorist ali voznik avta pohiti, da bi čimprej oddrvel mimo, s tem pa konja še bolj prestraši. Če imaš glasno vozilo, ne prehitevaj, ampak upočasni ali počakaj, naj se konj umakne. Ne trobi! Kadar si gresta nasproti, ustavi in če vidiš, da konj noče mimo, ker se boji, ugasni vozilo, konj bo tako šel mimo hitreje in brez nevarnosti. Vsekakor pa vselej spremljaj govorico konja in poišči očesni stik z jahačem.
Zgodba za sebe pa so pripetljaji, ki mi poženejo strah v kosti. Gre pretežno za primere prihajajočih motornih vozil, ki so nenavadno glasna in/ali velika – velik kombi z ropotajočo vsebino ali vozilo s prazno prikolico, ki skače in ropota, ogromen traktor, po možnosti s prikolico ali prazno cisterno, tovornjak, športni štirikolesnik ali izredno glasen motokros motor. Za voznike večine le-teh praviloma velja, da se počutijo vsemogočne in s polno hitrostjo drvijo po vaških asfaltnih ali makadamskih poteh, brez občutka za žival in brez namena po upočasnitvi. Ker jih največkrat srečam na odprtem terenu, vem, da me vidijo, in jim z roko že na daleč nakazujem naj upočasnijo (tako kot to počne policaj na cesti), a me nikoli ne upoštevajo. Moja kobila vedno znori, poskoči bočno in nazaj in se zasuka, nemalokrat jo vozilo oplazi po zadnji plati. Voznik se takrat prestraši, včasih zavije proti jarku, a se reši, in se tako zave situacije komaj takrat, ko je vse skupaj že mimo. In ko prečkam avtocesto na Ljubljansko barje, ga ni megalomanskega traktorja, ki bi upočasnil, ne, to je njihov teritorij, teritorij kmeta, ki ne ve, kaj je žival. In v gozdu, ko pridrvi karavana mladoletnih motokrosistov in se kobila prvega prestraši in skoči na pot, ga skoraj zbije v graben, jaz kričim naj ustavijo, drug pa pritisne na plin in zdrvi skozi ožino in oplazi kobilo, da še midve skoraj zgrmiva v prepad...
K sreči se je do zdaj vselej končalo brez tragičnega poka, nisva še padli v jarek, nisva še poleteli na avtocesto in tudi povozili naju še niso. Še vedno čakam trenutek. A vse bolj se sprašujem, ali sem morda sama kriva za te situacije, ali sama rinem v nesrečo in izzivam usodo?
Moj namen je iskren, samo jahala bi rada, tako kot bi pohodnik rad lazil v hribe, ali kolesar kolesaril čez gorske prelaze. Želim si zavedanja in obzira. Pazim na varnost in ne ogrožam. Vsi lahko soobstojamo, samo priznati si moramo. In potrudila se bom, da odstranim iztrebke kobile, čeprav je zame nevarno razjahati ob cesti in spustiti kobilo, pravzaprav nemogoče, za to se moram vrniti z avtom, saj razumete? Lepo rastejo rožice ali paradajzi izpod konjskega bio gnoja, uporabite ga! In še nazadnje, veliko vas je tistih, ki jim s kobilo pričaram nasmeh na obraz, ko jaham čez vas (ali naše malo mesto Vrhnika). In otrok, ki naju z občudovanjem opazujejo in želijo kobilo pobožati po nosu, ali pa starejših ljudi, ki se spomnijo svojega otroštva na kmetiji, ko so jahali konja med oranjem njive. Želim si priznanja, da je konj del zgodovine in sedanjosti človeške družbe, zato le ne hitite mimo.  

Mojca Otoničar