Dogodek Športnega društva Vrzdenec je bil točno takšen, kot sem si ga predstavljala – še boljši, število udeležencev je vsekakor preseglo moja pričakovanja. Delim nekaj misli iz tega iskrenega in poučnega dogodka, ki je vzbudil zanimanje več kot 70 ljudi.
Vse je bilo pripravljeno – dvorana, oder, kostanj, čaj, kuhano vino – in prišel je Aleš. Zaupal mi je, da je za njim kar pester petek, saj so se z družino prvič po nesreči (18 let nazaj) usedli skupaj in podrobno delili občutke ob njegovem nesrečnem dogodku ter vsem, kar se je takrat dogajalo. To me je ganilo; totalna iskrenost. Takrat sem vedela, da bo dogodek zares uspel.
Nato smo opazovali, kako se je dvorana kar naenkrat napolnila, in ko sta ostali prazni samo še prvi dve vrsti, smo začeli. Aleš se je najprej predstavil, nato smo se dotaknili tistega „usodnega“ 15. januarja 2006, ko mu je skok s smučmi v Žažarju spremenil življenje. Aleš je delil vse podrobnosti tistega dne. Pravi sicer, da se nekaterih stvari ne spomni in so mu jih povedali starši, vendar si je s svojim pripovedovanjem lahko predstavljal vse, kar se je dogajalo.
Aleš je odličen govorec, prijetno ga je poslušati. Priznam, da sem bila vmes kar na trnih, ker je svojo zgodbo tako izčrpno delil, da je zajel kar nekaj mojih pripravljenih vprašanj. Vendar me je pomirila Aleševa misel, ki mi jo je delil pred dogodkom, ko sem mu omenila, da sem malo živčna, saj se še nikoli nisem preizkusila kot moderator. „Andreja, pa saj se bova samo pogovarjala.“ Takrat je pogovor stekel točno tako, kot je bilo namenjeno – sproščeno in brutalno iskreno.
Aleš je čez pogovor delil, kaj vse ga je čakalo, ko je prišel v bolnišnico. To je bila velika preizkušnja ne samo zanj, ampak tudi za njegova starša in brata. Ob tej priložnosti bi rada izrazila spoštovanje do njiju, da sta se tako predano spopadla z izzivom, ki jima ga je naložilo življenje. Oče je skrbel, da bo družina preskrbljena, medtem ko je mama celo pustila takratno službo, da je bila lahko ves čas z Alešem v Soči, mu pomagala in ga spodbujala.
Prav ona ga je ves čas porivala ven iz cone udobja, tja, kjer Alešu takrat ni bilo prijetno. Ko je prišel iz Soče, mu ni bilo do obiska trgovin ali kjerkoli, kjer je bilo veliko ljudi. To mi je bilo težko razumeti, saj je Aleš danes stand-up komik! In prav ta borba, volja, ga je pripeljala na pravo pot. Morda je zanimivo slišati, kaj je bilo tisto, kar ga je gnalo naprej v okrevanje – krivda, krivda, kaj je sedaj s to situacijo naložil staršem, da bodo celo življenje morali skrbeti zanj. Potem veste, kaj vse se je tisti čas rojilo po glavi fantu, staremu 14 let v obdobju pubertete. Poudaril je, da je imel morda srečo, da se mu je to zgodilo ravno v obdobju mladostništva, saj so ga sošolci in okolica zelo podpirali. Kar je nanj zagotovo pozitivno vplivalo.
Dotaknili sva se tudi njegove športne poti, ki se je začela že pred nesrečo, in kako je svoje takratne sanje preusmeril ter se kasneje tudi z vzpodbudo mame podal v plavanje. Leta 2011 je v Berlinu osvojil zlato odličje v plavanju na 50 m delfin in pri tem postavil svetovni rekord. Plavanje, pravi, da sicer nikoli ni jemal kot disciplino, v kateri bi zares tekmoval in želel zmagati, je pa neizmerno užival v premikanju osebnih mej. In kako je danes povezan s športom? Srečamo ga lahko kot povezovalca na raznih športnih dogodkih, največ sodeluje s Futsalom Siliko na Vrhniki, povezuje pa tudi odbojkarske dogodke. Ne smemo pa pozabiti na stand-up komedijo, ki je njegova ljubezen, poleg njegove punce seveda.
V Podlipi že 10 let organizira stand-up večer, ki je vedno zapolnjen do zadnjega kotička. Aleša lahko vidimo ob boku znanih slovenskih stand-up komikov, kot sta Bergant in Perica. Skratka, Aleš je vsestranski, in če boste imeli priložnost, ga le pojdite poslušat.
Aleš je s svojo zgodbo vsem prisotnim, predvsem pa mladini, dokazal, da je vse mogoče, če le obstaja volja, želja in vztrajnost. Seveda moramo verjeti vase, zaupati, da zmoremo, in se boriti do konca. Po mojem mnenju pa veliko odgovornosti leži tudi na nas starših. Otrokom moramo dati občutek, da v njih verjamemo, podpremo njihove cilje in sanje, pa naj bodo še tako nemogoče. Pot do teh ciljev pa je seveda odvisna od njih samih.
Za konec bi se rada še enkrat zahvalila prav vsakemu posebej, ki ste prišli poslušat našo prvo zgodbo, in tako podprli dogodek. Hvala tudi za vse prostovoljne prispevke, ki gredo na kupček za ureditev športnega igrišča na Vrzdencu. Se vidimo drugo leto, z novim gostom in novo zgodbo.
P.S. Vsi, ki poznate lokalne junake z navdihujočimi, pozitivnimi zgodbami, ki bi bile primerne in poučne za našo mladino, mi lahko pišete preko FBja, ali na mail sd.vrzdenec@gmail.com.
Andreja Mrzlikar
