Na Podstajah v Horjulu, je Janez Kogovšek, po domače “Podstajnkov Janez”, poznan v Horjulu in okolici kot velik ljubitelj jaslic, velik planinec, markacist, športnik in kot človek, ki mu družinska dediščina pomeni tako veliko, da je doma zaradi spoštovanja do svojih korenin in prednikov postavil lastno Etnološko zbirko, ki meji že na muzej. Ko vstopiš v skrbno urejen prostor, te pričaka urejena zbirka, kjer ima vsak predmet svoje skrbno izbrano mesto.

Kaj je bil vzrok za nastanek Etnološke zbirke?
Moj dedek je bil kolar, ki je imel izredno veliko orodja. S kakšnim orodjem so ustvarjali naši predniki! Res spoštovanja vredno. Vso orodje sem spravil v kozolec in pred dvema letoma in pol, ob spodbudi družine postavil Etnološko zbirko, ki je na ogled vsem.

Kako ste dali ime vaši zbirki?
Ko čas bi zavrtel nazaj.

Zbirka je tematsko urejena. Koliko tematskih kotičkov ima?
Kar veliko. Obrtniško rokodelski, gasilski, planinski, kotiček iz obdobja JLA, potovalni kotiček, kjer so na ogled stare skrinje, kovčki, vozovi na trda kolesa, pa kotiček, kjer je prikazana žganjekuha, prešanje sadja in kmečki kotiček, z veliko jarmi, komati, lesenimi vilami, trlco, raznimi žagami, sekirami, orodji.

Je kateri predmet povezan z posebnim osebnim spominom? Vam najljubši?
Je, ja. Voziček, ki ga je izdelal moj ded. Z njim smo se vozili mi, ko smo bili otroci, kasneje moji otroci in nato še vnuki. Ta voziček je danes star 100 let.

Če bi moral vašo zbirko opisati z eno besedo?
Dediščina.

Kaj pa v enem stavku?
To je zbirka naših korenin, spominov na deda in očeta. Oba sta bila Jakoba.

Gre samo za družinske predmete ali so predmeti še od kje drugje?
Izredno veliko predmetov je res družinskih, drugače pa večinoma prihajajo iz Horjula . Ko so ljudje izvedeli, da delam zbirko, so mi tudi kaj zanimivega prinesli, podarili. Nekaj pa sem jih tudi kupil namensko, da uredim in postavim čim boljšo razstavo.

Vse je tako skrbno razstavljeno, vidi se koliko ljubezni , dela in časa ste vložil v to. Ali kakšen predmet tudi obnovite?
Veliko jih je v res dobrem in lepem original stanju. Ko pa dobim kakšnega, ki je potreben obnove ga takoj skrbno obnovim in dam na svoje mesto. Ko obnoviš star predmet doživiš res posebne občutke. To res rad delam.

Je kateri kotiček oziroma razstavljen predmet, ki obiskovalce še dodatno navduši, pritegne?
Z velikim navdušenjem občudujejo rokodelski, pa potovalni kotiček. Izredno zanimive so jim lesene smuči.

Kako doživljate trenutke, ko obiskovalci ob predmetih obujajo spomine?
Vesel sem, ko podoživljam in doživljam vse to.

Se vam zdi, da imajo danes mladi kaj posluha za stare predmete? Mislite, da jim to še kaj pomeni?
Mislim da ne, splošno gledano ne. Se pa najde tudi kdo, ki ima to rad.

Kakšno sporočilo bi želeli predati mlajšim generacijam?
To je naša dediščina. To je dediščina naših dedkov, staršev, ki so bili veliki strokovnjaki, strokovnjaki, da samo stoj in glej! Dajte to naprej, ko nas več ne bo.

Kako vidite prihodnost svoje zbirke? Imate kakšne načrte za naprej?
Zbirke ne mislim nič več povečati, kvota je polna. Morda še kakšna malenkost, drugače ne. Je pa zbirka odprta za vse obiskovalce.

Se zavedate in ste ponosni na to, da ohranjate našo dediščino, ki bo videna zanamcem?
Zelo! Da pokažem kako smo živeli.

Kako ljudje pridejo do vas na ogled Etnološke zbirke?
Nasproti Gasilskega doma v Horjulu, je na ograji usmeritvena puščica z mojo telefonsko številko. Razstava je odprta za vse obiskovalce, vsi so dobrodošli.

Ne morem mimo vprašanja koliko jaslic ste letos postavil? Rojeni ste na Božični večer. Mislite, da je to kaj povezano z vašo ljubeznijo do jaslic?
Vseh skupaj petnajst. Doma ene, v okolici doma enajst, pa v Gasilskem domu Horjul so ene izmed njih in na poti na Koreno tri. Ne vem, najbrž že.

Ob pogledu na predmete in po končanem pogovoru, postane več kot jasno, da je zbirka nastala iz ljubezni. Ljubezni do dela, do ljudi, ki so živeli pred nami, in do naših korenin. Kot je miselno zapisal Johann Wolfgang von Goethe: “Ljubezen do preteklosti je najlepša oblika spoštovanja do tistih, ki so hodili pred nami.” Z ohranjanjem teh tiho govorečih prič preteklosti se tako ohranja tudi spoštovanje - do prednikov in do samega sebe.

Besedilo in foto:
Špela Intihar