Naša prva postojanka je bila umetno Šmartinsko jezero v bližini Celja, katerega naloga je zadrževanje hudourniških voda, ki so nekoč poplavljale. Začetek naše poti se je začel na mokrišču, preko njega smo se sprehodili po pontonskem mostu, ki se je nevarno zibal, izvabljal iz nas posamezne vzklike in nelagodne občutke. Toda že čez nekaj trenutkov smo prispeli do čolnarne Muzelj, ki s svojo lepoto in pogledom na jezero zadovolji še tako zahtevnega obiskovalca. Po jutranji kavici in sprehodu ob jezeru smo nadaljevali pot do Vrtnarije Valner. Tu smo imeli kaj videti. Ta lepa vrtnarija z dvajsetimi zaposlenimi in ogromnim kompleksom z rožami ter povrtninami je očarala slehernega izmed nas. Kar nekoliko predolgo smo se tu zadržali, zato nas je čas že  priganjal, ko smo se odpravili do naslednje destinacije – Laško. Pot do Lisce ni bila prijazna. Ozka, strma in slabo vzdrževana cesta ni pustila dobrega vtisa. Prav tako tudi sam dom na Lisci ne, saj že močno kliče po obnovi. Zato pa je razgled na posavsko-zasavsko hribovje, Gorjance in Snežnik toliko bolj veličasten. Nekoliko nižje smo na kmetiji Močivnik v kraju Okroglice imeli kosilo. Gostišče je nadvse primerno za razne zaključene družbe, ki si želijo miru, naravne lepote ter izvrstne domače hrane in pijače. Siti, zadovoljni ter le rahlo utrujeni smo se vrnili domov. Zagotovo pa bi težko našli koga izmed udeležencev, ki bi ne pohvalil dobre organizacije, lepega vremena in prijateljskega vzdušja.

Olga Gabrovšek

Foto: Tone Čepon